Pred nekaj leti sem na svojo FB stran v decembrskih dneh napisala nekaj o božičnih puloverjih. O tem, da se mi zdijo hecni, morda kičasti, nepotrebni, kaj pa vem. Saj veste, božički in jelenčki in snežaki v rdečih, zelenih in belih tonih. Že res, da ga moja hčerka nosi že tretje leto zaporedoma, ampak stara je devet.
Kakorkoli že, potem sem se spričo določenih komentarjev malo zamislila sama nad sabo. Kajti ljudje, ki jih cenim, so mi napisali, da imajo tak pulover tudi oni, da ga okrog božiča kdaj pa kdaj oblečejo tako malo za dobro voljo in božično razpoloženje.
Nekateri so mi povedali celo, da imajo v službenem kolektivu dogovor, da prav vsi zaposleni na božično večerjo oblečejo pulover z božičnim motivom; kot neke vrste dress code, torej. Ena izmed mojih strank ima doma celo polico božičnih puloverjev, nakupljenih pretekla leta za raznorazne službene decembrske zabave. Zagotovo se ne postavljam za razsodnika in nočem reči, da je s tem kaj narobe.
Nikakor nisem naperjena proti nikomur, ki mu dobra volja in okus narekujeta, da nosi v tem času puloverje z božičnim motivom. Če koga s tem in na ta račun nasmejimo, toliko bolje, saj vemo, da je humor dosti boljši od tečnobe in slabe volje. Ko takole razmišljam, ugotavljam, da me ne motijo božični puloverji sami po sebi, ampak bolj vse to, kar predstavljajo.
Da je božič komercialni praznik in ne intimni, družinski praznik rojstva Luči. Da smo pustili, da Jezusa v skromnih jaslih zamenjajo jelenčki, sivobradi stric iz reklame za Coca Colo, ameriški božični hiti, lučke, kuhanček in neverjetni zastoji na cestah, dolge vrste na blagajnah trgovin. Povsod pa gneča, hitenje, trušč in nemir.
V kako neverjetnem neskladju je to z bistvom krščanskega sporočila, ki je ravno obratno: sveta družina se je odpravila stran od množic, v temo, v mir, v samoto, v intimo in v notranjost. V takih okoliščinah se je pred 2000 leti rodil naš Bog in samo v takih okoliščinah se lahko vedno znova rojeva tudi v nas.
Pozna se tudi, kako ljudje ne znamo več živeti v skladju z naravo in njenimi ritmi. December je najtemnejši mesec v letu, dan je najkrajši, ljudje smo bolj zaspani, utrujeni, ker bi nam v tem času glede na naravne zakonitosti bolj prijalo, da bi več počivali. Tako so počeli naši predniki in to bi bilo za nas tudi bolj koristno in bolj zdravo. Več počivati, tako kot počivajo narava in živali.
Ker pa ljudje ne zmoremo in ne znamo biti več sami s sabo, s svojimi občutki in nam naš notranji svet predstavlja bolj grožnjo kot varno zavetje, si na silo želimo pričarati dogajanje, glasnost, živahnost. Da se nam ne bi bilo slučajno treba soočiti sami s sabo, bežimo v umetno in pretirano osvetljenost, hrup, migotanje, dražljaje in nepretrgano akcijo.
Na vsak način si želimo december, ki je lahko sam po sebi pač zamorjen mesec, popestriti z vse sorte. Ker nam ni dovolj, da se rojeva Bog, moramo zganjati zunanji cirkus. Od zaključkov v službah, šolah in vrtcih, do zabav in družabnih dogodkov, poleg tega pa še cela vrsta nakupov in maničnih vzklikov: “Tole še moram! Pa to! In tisto …!” Nič čudnega, da smo konec decembra vsi tako utrujeni od vsega, da bi potrebovali daljši dopust …
Namesto pisanih puloverjev s komercialnimi božičnimi motivi raje razmislimo, kako se bomo notranje umirili in kako bomo k praznikom pristopili notranje lepi – z molitvijo ob adventnem vencu, sveto spovedjo, obiskovanjem svetih maš in čim bolj umirjenimi odnosi v družinah.
Na polnočnico in na Jezusov rojstni dan pa lahko tudi navzven pokažemo, da praznujemo, in sicer z lepo, praznično, primerno in elegantno obleko, tako kot se tudi spodobi.
