V adventnem času svet vstopi v neko posebno vzdušje. Ne samo zaradi okraskov, lučk in pravljičnih obiskovalcev z darili, ampak tudi zaradi pričakovanja, hrepenenja, nostalgije. Veliko več kot s slovesom od starega leta se namreč ukvarjamo s pričakovanjem božiča, novega leta, praznikov.
V človeškem bitju se kot neizpolnjena obljuba odpira želja po novem po novem letu, novem času, novih čudežih, novih spoznanjih, po nečem, kar nekje je, a tega še nismo doživeli, odkrili, srečali.
Hannah Arendt pravi, da je človeku lastno, da živi zato, da v svet prinaša novost. Papež Frančišek pa dopolni, da je razsežnost človekove rodovitnosti prav prinašanje novosti. Naš um in naše srce iščeta nova doživetja in nove izzive, ki bi nam odkrili vse – tako smisel življenja kot neskončno srečo, po kateri iztegujemo svoje roke vse življenje.
Vedno hrepenimo po nečem večjem, novem, popolnem, boljšem itd. Toda večje kot so možnosti, večje so lahko zaslepljenosti. Hrepenenje po moči in oblasti, po užitku in brezmejni svobodi nas lahko hitro zapelje. Zato nas v decembru tako zelo izpolnjuje pričakovanje novega leta, ki ga ne poznamo in o katerem kljub mnogim novodobnim astrološkim prerokom ne vemo ničesar.
Novosti nas neštetokrat zapeljejo že v vsakdanjem življenju. Politika je prav pri nas politika novih obrazov, ker še zmeraj mislimo, da prav tisti, ki ga ne poznamo, prinaša blagostanje za vso državo.
Verjamemo, da novi ljudje, ki naj bi stopili tudi v Cerkvi v božjo službo, odnašajo vso temo, zablode in razočaranja preteklosti ter so končno pravi ljudje, ki so stoodstotno pravi za določene naloge. Nova odkritja v znanosti, športu, zabavi, glasbi, kulinariki, modi – vse temelji na nečem, česar še nismo videli in doživeli, zato se nam prav to zdi boljše.
Tudi Sveto pismo večkrat govori o novem. V Stari zavezi Gospod obljublja svojim izvoljencem novo srce: “Dam vam novo srce, novega duha vam vlijem v vašo notranjost; odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.”(Ezk 36,26)
Na koncu Nove zaveze nam Janez v svojem velikem mističnem zanosu odkrije svoja videnja: “Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina,”(Raz 21,1-2). A Jezus nam je dal novo zapoved: “Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.”(Jn 13,34)
Če so nas do sedaj novosti, ki smo jih tako težko pričakovali, neštetokrat razočarale, lahko besedi Svetega pisma trdno verjamemo, ker je enkratna novost – čim bolj je stara, tem bolj je zlata in tem bolj nova.
Slepilo, s katerim nam oči zamračijo svetleče in bliskajoče kratkotrajne nove stvari ali novi ljudje, se ob besedah Svetega pisma osramočeno umaknejo, saj besede Svetega Duha dokazujejo, da je novost, rojena v Božjem srcu, edina, ki nikoli ne razočara.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 49.
