Vprašanje bralca:
Res je, da sem nekaj stvari pošteno zamočil. Vendar bi bilo vseeno pošteno ali krščansko, da bi mi žena dala še eno priložnost oz. mi odpustila. Ne razumem, zakaj je kar naenkrat postala tako hladna in nedostopna. Tudi njeni starši so jo nagovarjali, naj ostane, pa je dejala, da ne čuti več ničesar do mene.
Razočaran mož
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
Da pride žena do točke t. i. čustvene razporoke ali nasprotja navezanosti (čustvene distanciranosti in poslavljanja), pomeni, da je verjetno že prehodila prve tri stopnje bolečine prezrtosti, neslišanosti in nepovezanosti.
Prva stopnja je jeza, ko nezadovoljni zakonec protestira. Razlog za to je ponavadi občutek neusklajenosti in nepovezanosti. Težava nastane, kadar namesto da bi spregovoril o svoji bolečini, začne drugega kritizirati in napadati, drugi pa se odzove s protinapadom in umikom, kar prvega zakonca še bolj vznemiri. Namreč umikanje je odmik od rešitve in pomiritve, kar bi lahko dosegla s povezanostjo in naklonjenostjo.
Sledi druga stopnja, ko si prvi zakonec še bolj prizadeva znova vzpostaviti povezanost, vendar na neustrezen način: z očitki, z naštevanjem, kolikokrat ga je drugi zakonec razočaral, pustil na cedilu, kar drugemu zakoncu še bolj oteži, da bi mu lahko prisluhnil. Druga stopnja ali korak je dejansko okrepitev prvega koraka.
Če na tej točki ne pride do rešitve, kar bi pomenilo povezanost (občutek slišanosti, razumljenosti, pomirjenosti), sledi tretji korak, ko prvega zakonca preplavi občutje razočaranosti in obupanosti. Kot dejanje iz obupa lahko razumemo zadnji poskus zakonca, da bi drugemu uspel dopovedati, kako hudo mu je, da drugemu začne groziti z ločitvijo.
To lahko razumemo kot nekakšno zaščito pred bolečino neizpolnjenega hrepenenja in vedno nove prezrtosti. Če še tukaj ni ustreznega odziva z druge strani, se lahko prvi zakonec začne “utapljati” v občutku nemoči, kar je eden glavnih simptomov depresije.
Na četrti stopnji zakonec preneha hrepeneti po povezanosti, preneha graditi in vzdrževati odnos ter ga pusti odmreti.
Če zakonca rešujeta težave na prvi ali drugi stopnji, jih je lažje rešiti, kot če je eden od njiju že na tretji ali celo na četrti stopnji. Ni treba drugemu vedno v vsem pritrditi, prav pa je, da ga poskušamo slišati, razumeti in se zanimati zanj oziroma zanjo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
