Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 28. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Adi Smolar iskreno: “Še dobro, da sem izgubil službo.” Zakaj pa?

Adi Smolar

Fotografija je last Adija Smolarja.

Andreja Hergula - objavljeno 06/01/24

"Lepo poslanstvo je svoja razmišljanja ponuditi ljudem prek pesmi in jih s tem razveseljevati, tolažiti, opogumljati"

Bujni lasje, dolgi prsti, koroški naglas in kitara. A Adi Smolar pravi, da ga niti kitara niti lasje ne določajo in nanj kot na človeka nimajo nobenega vpliva. Kaj je tisto, kar je temu hudomušnemu slovenskemu kantavtorju v življenju najpomembneje? Za Aleteio je Adi Smolar prijazno odstrl delček svoje duše in nas s svojimi modrostmi spodbudil k razmišljanju.

Brez česa bi lažje živeli – brez kitare ali bujne frizure?
Brez obojega bi lahko preživel, saj ne eno ne drugo nima vpliva name kot človeka. Karkoli človek počne, ga to ne zaznamuje povsem. Kot mnogi sem tudi sam večplasten človek. Nisem igral le kitare, temveč tudi klarinet ter mali boben pri godbi na pihala. Lasje so ostanek moje mladosti, ko smo bili še hipiji, uporniki, a ne v slabem pomenu.

Z lahkoto bi nastopal brez kitare in bujne frizure. Ker vem, da imam marsikaj povedati. Nisem odvisen zgolj od glasbe, velika večina pozna moja besedila, ki so dragocena. Na odru bi bil lahko plešast, pa bi bi mi ljudje vseeno prisluhnili.

Sta pa vaša sinova nasledila bujno pričesko.
Tako je, oba sinova imata dolge lase. Ne zaradi tega, ker bi ju spodbujali, temveč se tako prijetneje počutita. Razmišljal sem, da so moji dolgi lasje morda obramba pred svetom. Sploh če si medijska osebnost, si precej izpostavljen. Lastno intimo ohranjam tako, da se malce skrijem pod svoje kodre.

Poznamo vas zgolj kot glasbenika, dejansko pa ste kar nekaj časa preživeli na bolj običajnih delovnih mestih, kajne?
Ko sem prišel od vojakov, sem se takoj zaposlil. Zaposlen sem bil v vrtcu Ciciban v Ljubljani in v uredništvu revije Ljubljanske banke. Prvo službo sem dobil za določen čas, drugo pa za nedoločen. Nikoli si nisem predstavljal, da bi se z glasbo profesionalno ukvarjal. Že leta 1981 sem imel prvi koncert, a to sem delal za hobi.

Ko so ukinili revijo Ljubljanske banke, sem pristal na Zavodu za zaposlovanje in se posvetil glasbi, vsaj “dokler ne najdem kakega primernega poklica”. A življenje samo me je pripeljalo na to pot, na kateri izpolnjujem svoje poslanstvo. Še dobro, da sem izgubil službo, saj sem bil opogumljen in prisiljen ukvarjati se z glasbo.

Vas oče glasbenik k temu ni spodbujal?
Oče je bil amaterski glasbenik pri narodnozabavnem ansamblu. V nekem obdobju je bil vodja treh godb na pihala. Opozarjal me je, da je glasba težek poklic. Pri 45 letih je nehal sodelovati v ansamblu. Jaz pa že nekaj desetletij živim od glasbe.

Preveva me prijeten občutek, saj izpolnjujem tisto, kar mi je življenje namenilo. Lepo poslanstvo je svoja razmišljanja ponuditi ljudem prek pesmi in jih s tem razveseljevati, tolažiti, opogumljati.

Adi Smolar

Vaša besedila imajo globino, obenem pa hudomušnost, a nam ne “težijo”. Bi lahko za vsakega od svojih besedil dali v roko v ogenj, v smislu, nedvomno velja prav vse, kar sem zapisal?
Odvisno. Stvari se spreminjajo. Za vsakim besedilom res stojim. Življenjske resnice so v veliki meri brezčasne. Ne bom pa dejal, da bodo veljale za vedno. Imam pesem “Ajajaj, lepa si Slovenija, aj jaj jaj, le mal preveč si skregana”. To na žalost še drži.

Upam pa, da to ne bo držalo večno. Vesel bom, če se bodo stvari, na katere opozarjam, enkrat nehale dogajati in o njih ne bo več treba peti. Pesem napišem ne z željo po moji prepoznavnosti, temveč zato, da zaživi med ljudmi. Marsikateri je uspelo, da je ponarodela.

Vedno se zavzemate za pozitivne vrednote. Obstaja kaj v življenju, na kar niste preveč ponosni?
Ponos je lahko tudi nečimrnost, te pa ne poznam. Raje rečem, da sem pomirjen sam s sabo in s tem, kar delam. V življenju mi je bilo bolj pomembno, da so bili name ponosni starši, ki so zdaj že pokojni. Pa sestra in ljudje, ki so mi blizu in mi kaj pomenijo.

Njihov občutek mi je bolj pomemben kot to, da bi ocenjeval samega sebe. Najbolj me razveseljuje, da lahko s svojimi dejanji, poklicem, udejstvovanjem osrečujem ljudi, ki me imajo radi. Skozi leta je ta krog vedno večji.

Kako to?
Dostikrat slišim, da mi ljudje, ki jih ne poznam, rečejo “naš Adi”. Ko se pojavim v kakem kraju, me ljudje sprejmejo za svojega. Verjetno tudi zaradi tega, ker so moje pesmi za vsakdanjo rabo. Ko se zjutraj zbudimo, si lahko rečemo “je treba delat”, moja pesem govori ravno o tem, in morda dobimo malo več energije.

Marsikatero pesem sem napisal z željo, da bi se dotaknila ljudi, in uspelo mi je. Veseli me, da so različne generacije prepoznale kvaliteto pesmi oz. mojo iskrenost. Star sem 65 let, v dvorani pa imam tako moje vrstnike kot tudi njihove otroke in vnuke.

Čutim zadoščenje in potešenost, ko tudi najmlajši prepoznajo moje pesmi in jih vzamejo za svoje. Lažje se soočam z mislijo na minljivost, ko delam dobro in vem, da sem ustvaril veliko lepih spominov.

Adi Smolar

Med ljudmi je močno prisotno hlepenje po večni lepoti, zato toliko lepotnih operacij. Kot da bomo s tem minevanje preslepili. Kaj menite o tem?
Ena mojih pesmi je za to temo zelo primerna, gre pa takole: “glavno, da je glava cela, glavno, da srce še dela“. V pesmi se obregnem ob hlepenje po lepoti, denarju, veljavi in slavi. Človek mora prepoznati resnične vrednote življenja, ne pa nasedati kriterijem, ki nam jih umetno vsiljujejo. Propaganda o tem, kaj nas bo osrečevalo, je zelo močna, “ohranjaj lep videz, pa boš srečen, bodi bogat, pa boš srečen”.

Kje najti srečo?
Lep videz je prijazen nasmešek na obrazu, toplo dejanje, prijazna beseda. Nimam nič proti temu, da imaš veliko denarja. Srečnejši pa boš, ko boš z njim osrečeval tudi druge. Če stremiš k slavi in veljavi zato, da potešiš lastno negotovost, je to napačen pristop.

Na koncertih pravim, naj se dan začne tako, da sebi izrečete prijazno besedo: “Dobro jutro lepotec, lepotica, dragi moj, draga moja, lep dan ti želim.” Tako samega sebe napolniš s pozitivno energijo. Da se zaveš, da je nenehno stremljenje po tem, da bi ugajal okolici, nesmiselno.

Nikoli ne moreš ustreči vsem. Če se boš preveč oziral na kriterije drugih ljudi, boš nenehno zbegan in hlepel po nečem, kar je nesmiselno.

Ljudi opozarjam na minljivost življenja zato, da ne bi zapravljali časa. Če bi bilo komu od tistih ljudi, ki so že umrli, dano oživeti nazaj, kaj mislite, kdo od njih bi se šel tehtat ali gledat v ogledalo? Vsi bi z veliko hvaležnostjo in veseljem sprejeli to danost, dragocenost, ki se ji reče življenje. Ne zapravimo časa za banalnosti, prepoznajmo lepoto življenja v vsakdanjih stvareh.

O tem govorim v pesmi Na travniku: “Glej ta naš svet tako je lep, kot lepe sanje, življenje imej za prekrasno potovanje … Srečni so le tisti, ki srečo dojamejo.” V večji meri si sami krojimo svojo srečo in razpoloženje. V glavi je treba imeti red in iti skozi življenje z nasmeškom, hvaležnostjo, strpnostjo in prijaznostjo. Tudi zato me imajo ljudje radi, ker stvari, o katerih pojem, tudi živim in dokazujem z dejanji.

Adi Smolar

Sami ste oče, imate sinova Janija in Jureta. Nekateri pa pravijo, da ne bodo imeli otrok, dovolj so jim hišni ljubljenčki.
Na srečo osebno ne poznam teh primerov. Morda je več takih, ki odlašajo in čakajo na idealne razmere. Zmeraj opozarjam, da idealnih razmer ni. Dejal bi, da je najbolje imeti oboje, otroke in hišne ljubljenčke. Skozi skrb za hišnega ljubljenčka otroci postanejo bolj čuteče osebnosti. Tudi sam imam kužka. Dobil sem ga slučajno, ko sem šel v zavetišče po psa za mojo mamo, ki je bila osamljena.

V kletki sta bila dva in srce mi ni dalo, da bi vzel le enega. Eden je ostal pri meni. Res je, da sem veliko zdoma in da je to lahko težava, a izkazalo se je, da se da probleme rešiti, ko ti nastanejo. Ne smemo preveč hlepeti po idealnih oz. urejenih razmerah. Ko začutiš željo, se odloči in potem te bo to spodbudilo, da boš težave reševal. Sicer smo ljudje nagnjeni k odlašanju in zavlačevanju.

Kaj vam pomeni biti oče?
Koliko lepega doživiš, ko na novo opazuješ svet skozi otroške oči. Ko človek pride v leta, se odtuji od majhnih stvari. Veselim se, ko bom dedek. Ko otroške, radožive in radovedne oči opazujejo svet na novo, tudi sam prepoznavaš vse lepote tega sveta. Koliko je lepega! Naučiš se razveseliti majhnih stvari, ne hlepiš le po velikih. Že vsaka mravljica, cvet, rastlina je tako prekrasna, da te spet spomni, kako lepo je živeti.

Res pa je, da se prerado zgodi, da nekateri otroke pripravljajo na “kruto” življenje in prihodnost. Takrat postanem hud. Otroku ne smeš nikdar govoriti, da je to težko. Seznanjati ga moraš s tem, da se da vsako stvar popraviti, premagati in da moraš tisto, kar imaš, biti pripravljen deliti z drugimi, jih osrečevati ter iskati lepe plati življenja, ki jih je okrog nas veliko.

Če razmišljal negativno, boš opazil veliko negativnosti. Če si pozitiven, boš negativnost opazil, a boš kljub temu optimističen, saj boš vedel, da se jo da premagati.

Kako?
Na nekem intervjuju smo nedavno govorili o tem, kaj se dogaja po svetu in kako veliko je gorja. Eden izmed sogovornikov je dejal, da se glede tega ne da nič storiti. Jaz pa sem rekel tako: “Ni problem, da se nič ne da, nam se ne da.” Dokler se nam ne da doprinesti k temu, da bi bil svet lepši, se bomo obregovali, kako je vse slabo.

Vsak izmed nas ima možnost kaj spremeniti na bolje. Morda so to na videz majhne pozornosti in ničvredna dejanja, a ko se ta dejanja pomnožijo, nastanejo velike spremembe. O tem govorim v pesmi o rolici papirja. Tudi z majhno rolico papirja lahko storiš veliko, če si dobrega srca.

Adi Smolar

Glede na to, da imate sami sporočilna besedila, ste zasebno zelo izbirčni, kaj poslušate?
Najbolj me pomirja klasika, ki si jo veliko vrtim. Prisluhnem pa vsem glasbenim zvrstem. Moj sin igra v punk rock skupini. Res so zelo glasni, a želijo na svoj način nekaj govoriti. Ko se ponoči vozim, poslušam umirjeno glasbo. Ob pospravljanju pa si zavrtim stari rock. Rad imam tudi zborovsko petje in jazz.

Oba sinova imata raznovrstne okuse. Ljubo mi je, ko mi med vožnjo z avtomobilom prek telefona vrtita različne glasbene zvrsti. Tako spoznavam drugačno glasbo in s tem sem zadovoljen. Ugodita pa tudi mojemu okusu. Starejši sin ima rad jazz. Nekega dne je dejal: “Izvoli, tale bo zate,” in mi je zavrtel skupino Buldožer (slovenska rokovska glasbena skupina, ustanovljena spomladi leta 1975, op. n.).  

Ko nekdo iskreno ustvarja glasbo, da bi po svojih najboljših močeh razveseljeval ljudi, je pomembno, da tega ne počne zgolj zato, da bi zaslužil, in igra traparije po liniji najmanjšega odpora. Obstajajo glasbeniki, ki z dušo in srcem ustvarjajo glasbo, ki ne velja za zelo kvalitetno. Jaz jih spoštujem. Naj vsak dela tisto, kar zmore in kar zna. O glasbi odločajo poslušalci.

Torej kritiziranje ni na mestu?
“En te pljuva, drug te hvali. Kdo ma prav, le kdo? … Ima vsaka glava eno pamet, vsaka pamet ima svoj prav. Ga ni človeka, ki prav vsem ljudem ustreč’ bi znal.” Sem pristaš tega, da ne pljuvaš in se raje osredotočiš na tisto, kar ti je všeč. Prepirljivost in kritičnost ne prineseta nič dobrega.

Predvsem takrat, ko so ljudje ujeti v svoja prepričanja in delajo krivico. Vsaka nova generacija ima glasbeno zvrst, nad katero se starejši zgražajo. Tako kot so se starejši zgražali nad tem, kar sem poslušal jaz. Kakšen človek sem, če bi se zgražal nad tem, kar poslušajo mladi? Moram biti bolj sprejemajoč. Čeprav mi nekaj ni všeč, tega ne bom pljuval, temveč bom pustil, da uživajo.

Jih bom pa podučil, kaj je bilo všeč meni, in jim dal v poslušanje. Morda bodo v tem prepoznali kaj zase. Glasba lepša življenje. Če smo ljudje lahko na kaj ponosni, smo lahko na ustvarjalnost umetnikov vseh zvrsti. Človeštvo svoje dostojanstvo ohranja skozi kulturo, tam se izkazuje naš potencial. Prav je, da se umetnost ceni.

Adi Smolar

Zanimivo mi je, kako dolga besedila si zapomnite. Kako skrbite za možgansko kondicijo, uživate omega 3? 
Niti ne. Ker dosti nastopam, si to zapomnim. Včasih sem hud nase in se smilim sam sebi, ker se moram toliko naučiti, drugi pa pridejo zlahka skozi, ko ponavljajo ene in iste stvari. A poglejte mlade raperje, ti imajo še daljša besedila, moja so povprečna. Je pa slovenski jezik čudovit. Obožujem pisanje besedil v slovenščini, našo dvojino in čudovite pridevnike. Ni mi težko napisati daljšega besedila.

Pravljic pa tudi ne …
Izdal sem deset knjig za otroke. S pisateljevanjem se nameravam ukvarjati, ko bom zmanjšal število nastopov in čez dve leti odšel v penzijo. Vsa moja besedila bi lahko napisal kot literarna dela, ne v obliki rim, temveč kot krajše črtice. Pisal bom zgodbe, ki bodo ljudem nekaj dopovedale, na hudomušen ter prijazen način. Dokler mi bo dano, bom počel stvari, ki me veselijo.

Ljudem vedno znova priporočam, da čim prej prepoznajo, kaj je njihov talent in poslanstvo. Naj se ne prepustijo lenobi, jamranju, apatiji in iskanju krivca za svoje nepotešene želje. Vsak od nas ima svoje poslanstvo – prepoznajte ga in se ga držite. Je treba delat’, v dobro sebe in drugih.

Tags:
intervjuslavni
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.