Vprašanje bralca:
V teh težkih in negotovih časih, ko se na svetu dogajajo hude reči, ki niso Bogu po volji, se mi zastavlja vprašanje: Zakaj je Bog ustvaril svet?
Franc
Odgovarja mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl:
Spoštovani g. Franc! Vprašanje, ki ste ga zastavili, se postavi človeku spontano, a pri iskanju odgovora na to vprašanje se moramo najprej zavedati, da imamo, ko razmišljamo o Božjih odločitvah, pred sabo Boga, ki je vsemogočen in večen.
Bog neskončno presega človekova dojemanja in spoznanja. Skrivnost Boga more človek zaslutiti v veri in zaupanju, ne more pa dati zadnjega odgovora glede njegovega bistva, bivanja in ravnanja. To lepo pove apostol Pavel, ko zapiše:
“O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota! Kdo je namreč spoznal Gospodov um? Ali kdo mu je bil za svetovalca? Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi mu moral dati povračilo? Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke!” (Rim 11,33–36)
Po drugi strani pa nam Bog sam že na samem začetku razodetja v Svetem pismu pove, da za vsem, kar obstaja, stoji Stvarnik – se pravi Bog, ki je osebno bitje in s katerim lahko človek vzpostavi osebni odnos.
On je priklical v bivanje vse, kar biva: vesolje, zemljo, živa bitja … Kot krono stvarstva pa je Bog ustvaril človeka, ki ima posebno mesto v stvarstvu, saj mu je dano prvenstvo nad vsemi stvaritvami.
Da je človek sposoben nalog, ki mu jih nalaga to prvenstvo, je Bog človeka posebej obdaril in ga ustvaril kot podobnega njemu samemu.
Če je svet Božje delo, to pomeni, da ustvarjene stvari odsevajo Boga in kažejo na njegovo veličino. Iz stvarstva torej more človek odkrivati in spoznavati Stvarnika.
Ali v razmišljanju v tej smeri ne zaslutimo tudi že prvega odgovora na vprašanje, od kod in zakaj svet in zakaj človek v svetu?
Nadalje nam Sveto pismo pove, da je svet Bog ustvaril kot dober. Bog je vse ustvaril z ljubeznijo in dobroto. Tudi po stvarstvu želi Bog svoje življenje deliti z nami.
Svetopisemska hvalnica lepo izrazi to resnico: “Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni” (Ef 1,4).
Ob razmišljanju v tej smeri pa se človeku prej ali slej odpre globlje vprašanje, namreč vprašanje zla v svetu. Zakaj se v svetu dogajajo tudi hude reči, stvari, ki niso Bogu po volji, od kod zlo, zakaj trpljenje?
Tudi na to vprašanje nismo ljudje sposobni do konca in enoznačno odgovoriti in obstoj zla v svetu človeka po eni strani bega, po drugi strani pa ostaja skrivnost.
Pogosto ljudje iščemo odgovor na to vprašanje v smeri, da je zlo in trpljenje posledica človekove zavrnitve Božjega načrta, posledica greha, ker človek z grehom zlorabi Božji dar svobode.
A po tej poti lahko le delno odgovorimo na vprašanje, od kod in zakaj zlo. Res je, človek, ki se odvrne od Boga, zapade trpljenju.
V tem smislu bi lahko dali trpljenju celo pozitivno noto, saj je človek po tej poti na nek način opomnjen, da je storil zlo, in je povabljen k spreobrnjenju in poboljšanju.
Svetopisemsko poročilo o prastarših Adamu in Evi nam pove, da sta padla, ker sta hotela biti kakor Bog.
Ta greh ni le greh prvih staršev, ampak vsak izmed nas doživlja svoje osebne stranpoti, svojo grešnost, vsi se tudi srečujemo s trpljenjem. Prav tako je v nas želja po poboljšanju, odpuščanju in možnosti novega začetka, nove poti.
Človek se lahko le svobodno, iz lastnega nagiba odloči za pot, ki vodi do osebne izpolnitve, lahko pa izbere seveda tudi drugačno pot, proč od Boga in proč od samega sebe.
Kako na mestu je v tem smislu prošnja očenaša: “Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 4.
