Vprašanje bralca:
Ta čas je v slovenski družbi zelo vroča razprava o evtanaziji, v kateri zagovorniki takšnega “reševanja” vprašanja bolezni in starosti Cerkvi, ki evtanaziji jasno in javno nasprotuje, očitajo, da poskuša celotni družbi vsiljevati svojo “glorifikacijo” trpljenja oziroma kar “kult trpljenja”. Ali Cerkvi res lahko očitamo, da poveličuje trpljenje zaradi trpljenja samega; da torej zanjo “zunaj trpljenja ni odrešitve”, če malce parafraziramo neko drugo misel?
Mirko
Odgovarja upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres:
Spoštovani gospod Mirko. Žal se dogaja, posebno v polemikah, da se Katoliški cerkvi zlohotno pripisujejo namere, ki so v očitnem nasprotju z dejstvi. Jezus je ozdravljal bolnike in lajšal vse tegobe ljudi ter k temu zavezal tudi svoje učence. Prve bolnišnice in zavetišča za reveže je zgradila Cerkev. Tako je še danes v misijonskih deželah, kjer pred prihodom misijonarjev bolnišnic in drugih zavetišč za vse bolne in trpeče brez razlike niso poznali.
Ko pa Cerkev nasprotuje, da bi država spodbujala k evtanaziji in samomoru – kar predvidena uzakonitev asistiranega samomora pomeni –, obenem poudarja potrebo po paliativni oskrbi, po ustrezni negi in lajšanju bolečin umirajočih.
Sprevrženo je, če se nekdo na vse kriplje trudi, da bi zakonsko omogočil samomore in ubijanje na smrt bolnih, še prej pa ne poskrbi, da bi bilo v državi dovolj možnosti, da bi se z ustreznim lajšanjem trpljenja omogočilo mirno in dostojno slovo od življenja, da se tako “potreba” po samomoru sploh ne bi pojavila.
Pri tem je treba vedeti, da je tako imenovana paliativa najprej v odnosu do bolnika, ki se poslavlja. To je odnos sprejemanja in naklonjenosti do njega, ne pa da se komaj čaka, da “se že enkrat skida od tod” in se mu v ta namen ponujajo “usluge” in storitve.
Ni dovolj, če poskrbimo za toliko in toliko razpoložljivih postelj za na smrt bolne, potrebno je tudi toliko in toliko ljubečih in sočutnih src ljudi, ki bodo tem bolnikom polepšali vsak dan, ko jim bodo dali vedeti, da jih imajo radi in so veseli, da so še med njimi. Takih pa bo ob javnem mnenju, kakršno se razpihuje sedaj, vedno manj.
Krščanstvo ne poveličuje trpljenja kot takega, saj se proti njemu bojuje. Poveličuje pa ljubezen in stanovitnost, zvestobo in srčnost, ki se ravno v trpljenju najbolj izkažejo. V življenju je namreč veliko trpljenja, ki se mu ne moremo izogniti, če nočemo poteptati svoje vesti in dostojanstva. Vsak moralen človek raje sprejme trpljenje, kakor da bi naredil dejanje, ki bi se ga moral vse življenje sramovati.
Če Udba od nekoga zahteva, da izdaja svoje sosede in prijatelje ali kako drugače z njo sodeluje, če ga trpinči in pod izmišljeno obtožbo vtakne v zapor, da bi se vdal njenemu izsiljevanju, zahteva človekovo dostojanstvo in moralno vest, da “ne klone pred naduto močjo” (R. Tagore), čeprav zaradi tega trpi. Koliko ljudi je raje trpelo, kakor da bi poteptalo svojo vest! Koliko mater je sprejelo otroka, tudi bolnega, ker so vedele, da bi poteptale svojo vest in poslanstvo, če bi sprejele “rešitev”, ki so jim jo ponujali, in se ga znebile!
V tem smislu krščanstvo res poveličuje trpljenje, kajti v tem duhu ga je tudi Kristus iz zvestobe svojemu poslanstvu vzel nase. Ko je treba izbirati med zvestobo in nezvestobo, ne more biti oklevanja, tudi če zvestoba Bogu in svoji vesti potegne za seboj trpljenje. “Veliko moraš pretrpeti, / da to spoznanje pridobiš, / kdo hoče ljubiti, živeti, / ta mora poljubiti križ.” (Srečko Kosovel)
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 50.
