Stara je 31 let, je žena in mama štirih otrok, ki so se rodili v obdobju manj kot štirih let. Francozinja Céline Lachaume se temu danes še sama ne more načuditi. Delčke svojega življenja – najljubše trenutke, izzive in razmišljanja, radostne in tudi žalostne trenutke – deli z več kot 32.000 sledilci na Instagramu. Njen vsakdan je izjemno razgiban, rada je športno aktivna, kar ji je precej olajšalo spoprijemanje z nosečnostmi, večkratnimi selitvami, moževimi službenimi odsotnostmi in krmarjenjem med službo, ki jo opravlja od doma.
Nam lahko poveste kaj več o svoji življenjski poti?
Po kar nekaj selitvah in moževi zahtevni službi smo se trenutno ustalili v Marseillu. Na daljavo delam kot vodja marketinga pri založbi, ob sredah sem prosta. Najprej sem študirala zgodovino in ruščino, a sem se hitro znašla v eni od pariških knjigarn, kjer sem hitro napredovala. Odprla so se mi vrata v svet založništva, kjer sem se poklicno uresničila. Namesto pisarne in odmora za kavo s sodelavci sem med delom obdana z otroki, ki se igrajo ob meni, in delovnim časom, ki je prilagojen glede na urnik starejših dveh otrok. Vendar se da.
Kako vam uspe usklajevati vse obveznosti hkrati?
Veliko je v organizaciji. Preden sem postala mama, nisem bila organizirana. Sedaj ves čas načrtujem. Oblačila za otroke pripravim en dan prej, zvečer pogrnem mizo za zajtrk, načrtujem večerjo … Potrudim se, da predvidim vse, kar lahko. Seveda pa se nenehno prilagajam, ker nikoli ne gre vse po načrtih. Nimam nobenega posebnega recepta, ki bi ga lahko delila z drugimi, pri meni pač deluje to. Prilagodila sem se tempu, ki ustreza meni in otrokom.
Kaj vas je spodbudilo k temu, da na družbenih omrežjih, predvsem Instagramu, delite svoj vsakdan?
Profil sem sprva ustvarila z namenom, da bi bila v stiku s prijatelji, da bi delila uporabne nasvete in tudi čudovite fotografije svojih otrok (razvajena sem, moja sestra dvojčica in moj najmlajši brat sta profesionalna fotografa). Postopoma mi je začelo slediti vedno več ljudi, moj profil je rasel in postala sem celo “vplivnica”, začela sem sodelovati z nekaj podjetji. Pomembna stvar, ki se je sprva nisem zavedala in jo odkrivam sedaj, pa je, da je ta račun postal tudi mesto, kjer lahko pričujem o veri, načrtih in lepoti družinskega življenja.
Večkrat na teden prejmem spodbudna sporočila, s sledilci pa tkemo osebno vez in odpiramo osebne tematike v zasebnih sporočilih. Vprašajo me tudi po priporočilih za knjige in sčasoma sem sestavila seznam glede na obravnavane teme.
Kako živite svojo vero v vsakdanu?
Moji starši so bili katoličani že prej, bolj dejavni pa so spet postali po tem, ko sva s sestro dvojčico končali osnovno šolo. Med 6. in 12. letom sem se izobraževala pri sestrah dominikankah in tam sem lahko krepila svojo vero. Tako kot vsi drugi sem imela tudi jaz svoje preizkušnje v otroštvu in mladosti in resnično lahko rečem, da me je vera rešila. Ko sem namreč spoznala, da Bog je, se nisem nikoli več počutila samo. Danes je vera res del mojega vsakdana, zato je tudi na družbenih omrežjih ne skrivam. To je del mene, sem dejavna katoličanka in z možem imava rada tradicionalni obred.
Kako med službo, otroki in vsakdanjikom najdete čas za redno molitev?
Odkar sem mama, se je moja vsakodnevna molitev precej spremenila. Ko sem bila samska, sem lahko šla večkrat na teden k maši in vsak dan molila rožni venec. Zdaj je to redko, v nedeljo mi kdaj tudi ne uspe k maši, predvsem ko so otroci bolni ali preveč nemirni, da bi bili eno uro zbrani v cerkvi.
Potem ko sem zaradi tega čutila veliko krivde, me je osvobodil pogovor z duhovnim očetom. Pojasnil mi je, da je trenutno v ospredju moje materinsko življenje, življenje darovanja, pa tudi da molim na drugačen način. V smislu: kako obvladati jezo? “Moj Bog, daj mi potrpljenje.” Ura tišine in crkljanja? “Hvala, Gospod, za življenje, ki si mi ga podaril”.
Pravzaprav je moje vsakdanje življenje postalo vir molitev, zahval, spodbudnih besed. Tako nimam več časa sedeti pred molitvenim kotom, ampak molim na drugačen način in imam gotovost, da je Gospod tam, prisoten, v mojem vsakdanjem življenju. In ko čutim neuspeh, ker sem morala zaradi kričanja otrok prej oditi od nedeljske maše, tudi to darujem Gospodu. Spoznala sem, da je vsakdanje življenje lahko lepo, tudi v tistem, kar je skrito ali nepomembno.
Pravite, da je mož pogosto odsoten. Kako najdeta čas za vaju?
Zelo veliko komunicirava, napiševa si tudi do 50 SMS-ov na dan! Ko je doma, se zvečer ne obotavljava iti ven. Imava dobro razvito mrežo varušk, moj veliki mlajši brat nama enkrat tedensko še posebej ponuja varstvo. Seveda kdaj tudi preprosto ostaneva doma, drug ob drugem bereva, predvsem pa se veliko pogovarjava o vsem, tudi o otrocih. Ker je velikokrat odsoten, mu rada sproti povem drobne stavke, male “neumnosti” dneva, da mu kaj ne uide.
Namesto da bi objokovala njegovo odsotnost, se veselim velike prednosti, in sicer da je njegova vrnitev vedno praznovanje! Kdo se lahko pohvali, da ima po več letih zakona še vedno metuljčke v trebuhu, ko zagleda svojega moža? Pri tem je malce tvegana idealizacija. Seveda je predvidena vrnitev v realnost, vendar mi je zelo všeč ta Matissov stavek: “Povsod so rože za tiste, ki jih želijo videti.” To je tudi delček moje dnevne spodbude.
Kateremu svetniku se najbolj priporočate?
To je praški Jezušček! Moja babica je imela doma veliko njegovih podob in ko sem bila majhna, sem jih rada gledala. Ko sva se pred nekaj leti odločala za medene tedne, sva imela nemalo težav z izbiro in že skoraj ne bi šla. V zadnjem trenutku sva našla nekaj prostih dni in rezervirala potovanje v Prago! Tako sva imela priložnost videti “pravega” Jezusa iz Prage in predenj sem lahko položila svoje strahove, da ne bom mogla imeti otrok. Lahko rečem, da je na moje strahove odgovoril hitro in učinkovito!
Sprejeli ste kar velik športni izziv, ko ste se odločili preteči maraton v Parizu, ki bo aprila. S kakšnim namenom se lotevate tega izziva?
Moja zelo dobra prijateljica Camille je nedolgo nazaj pri 34 letih umrla za rakom. Motivirala me je, da z njo opravim to tekaško preizkušnjo. Z možem sva ravno preživljala skupni konec tedna, ko nama je v ponedeljek zjutraj njen mož sporočil, da so jo urgentno odpeljali v bolnišnico v Pariz.
Duhovniku Martialu sem takrat poslala sporočilo s prošnjo, naj moli zanjo, on pa mi je že čez nekaj trenutkov odgovoril, da je na vlaku, namenjenem v Pariz, čeprav le redko zapusti jug! Čeprav Camille ni poznal, je imel ravno dovolj časa, da je šel s postaje takoj v bolnišnico in Camille dal bolniško maziljenje. Šla je v nebesa.
Seveda je zelo težko in jokam za svojo prijateljico, vendar mi je lažje, ker vem, da je bil Bog vseskozi z njo in z nami. Tako da bom tekla zanjo, v njen spomin.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
