Pred približno šestimi meseci sva z ženo najinim šestim otrokom sporočila, da v svojih sobah ne smejo več imeti pametnih telefonov. Od tistega trenutka naprej je bila sleherna uporaba telefona omejena na osrednji bivalni prostor v hiši.
Niso bili pretirano srečni.
Vedela sva, da bo prišlo do povratnega udarca, toda predvsem žena je bila neomajna: pri tej odločitvi morava vztrajati. Vsi starši imamo različne pristope k problemu mobilnih telefonov in najine predstave o tem niso bile vedno najboljše ali najbolj dosledne.
Ena stalnica, ki velja vsaj za najino družino, je, da sva vedno oklevala, preden sva otrokom zaupala preveč tehnologije, in svojih telefonov niso smeli imeti do 13. leta. Pa tudi po tem sva njihovo uporabo telefona strogo nadzorovala.
Dostop do interneta sva dopuščala počasi, ko so otroci odraščali, pa še to zgolj za uporabo določenih aplikacij, da so lahko komunicirali s svojimi prijatelji in športnimi ekipami. TikToka in družbenih omrežij niso smeli uporabljati, kadarkoli se jim je zazdelo.
Tudi uporabo YouTuba sva skrbno spremljala, potem ko sva odkrila, kako hitro lahko človeka zasvoji in kako je algoritem nagnjen k neprimernim predlogom.
Zapeljiva moč pametnega telefona
In kljub temu je nevarno izročiti mobilni telefon 13-letniku. Kot orodje je telefon res dvorezen meč. Z leti namreč postaja čar pametnega telefona vedno bolj zapeljiv. To vem iz osebnih izkušenj. Kot zrela odrasla oseba, ki bi morala vedeti, kaj je prav, sem pred nekaj leti ugotovil, da na telefonu preživim preveč časa.
Preveč časa sem preživel sam: buljil sem v svoj telefon na igrišču, ko bi se moral igrati s svojim malčkom, in postajal sem celo nezmožen, da bi se dejansko osredinil na branje knjige. Življenje je hitelo mimo mene.
Odločil sem se za korenit ukrep in iz telefona izbrisal vse aplikacije družbenih omrežij. (Zdaj družbena omrežja uporabljam le na svojem prenosnem računalniku in ta čas strogo nadziram.)
Ugotovil sem, kako odstraniti majhne rdeče mehurčke na ikonah za elektronsko pošto in besedilna sporočila, ki opozarjajo, da je v mojem elektronskem nabiralniku novo sporočilo. Nato sem odstranil vsa obvestila z domačega zaslona, razen tistih iz koledarja.
Ko so vsa obvestila izginila, nisem več občutil skušnjave, da bi nenehno preverjal elektronsko pošto in sporočila, ki so bila pogosto povezana z delom ali nesmiselnimi skupinskimi klepeti.
Kakršen oče, takšni otroci
Enak učinek odvisnosti sva opazila pri najinih otrocih z njihovimi telefoni. Po večerji so se starejši otroci razbežali v svoje spalnice, da bi se posvetili elektronskim zaslonom. Prav potruditi sva se morala, da sva jih sklicala skupaj, če smo želeli igrati družinsko igro ali iti na sprehod.
Ugotovila sva tudi, da premikajo omejitve, ki sva jih postavila pri telefonih. Ko je najstnik v drugem nadstropju, mama in oče pa sta v pritličju, je to dovolj prostora, da lahko krši nekaj pravil.
Vsi starši vemo, kako naporno je nenehno hoditi po hiši in nadzirati dejavnosti vseh otrok. Prav tako je cela preizkušnja zbrati vse otroke za družinsko druženje. Sčasoma se človek poleni. Lažje je otrokom pustiti, da ravnajo po svoje, kot pa se nenehno boriti proti temu.
Z ženo sva potrebovala drugačen načrt, ki bi preprosto in po naravni poti pripravil prostor za družinska druženja. Nisva si želela, da bi se v lastnem domu počutili kot na bojišču, saj sva se nenehno bojevala proti lastnim otrokom (in jaz še proti svojim najhujšim nagnjenjem k zasvojenosti).
Žena se je domislila nečesa sijajnega: naj še naprej uporabljajo svoje telefone v mejah, ki sva jih postavila, vendar samo v skupnem družinskem prostoru. Kaj se je torej zgodilo in zakaj je bila ta ideja tako učinkovita?
Spremenjeno gospodinjstvo
Potem ko so bili najini najstniki nekaj dni vsi čemerni, so se kmalu prilagodili. Zdaj po večerji nič več ne izginejo v svoje sobe: vsi ostanemo za mizo in se pogovarjamo. Nikomur se nikamor ne mudi.
Pozneje, ko vzamejo v roke svoje telefone, več ali manj vsi ostanemo v isti sobi. Eden od njih vidi smešen meme, se zasmeje in ga pokaže svojim bratom in sestram. In se smejijo skupaj.
Drug najstnik se morda začne pogovarjati s prijateljem prek zvočnika in v pogovor se nadležno vključi naš malček. Klepet postane bolj skupinske narave in ne osami tistega, ki telefonira.
In največji čudež? Otroci se pogovarjajo z nama, ne da bi jih v to kakorkoli silila. Preživljajo čas z materjo, pogosto ji pomagajo pri šivanju in vezenju. Najini starejši otroci sodelujejo pri igri z mlajšimi. Mami pomagajo kuhati večerjo. Občasno mi uspe koga od njih prepričati, da z menoj odigra partijo šaha.
Medtem lahko z ženo prisluhneva njihovim pogovorom, vidiva zaslone na njihovih telefonih in brez težav spremljava njihovo dejavnost. Vse je postalo veliko lažje. Naše družinsko življenje se je občutno izboljšalo.
Če sem tako navdušen nad družinami, ki imajo zdrave odnose s svojo elektroniko in nobeden od otrok nima težav z iskanjem pravega ravnovesja med uporabo svojih telefonov in osebno družabnostjo, se pri nas to pač ni dogajalo.
Z eno preprosto spremembo pa smo naredili velik korak k premagovanju izzivov glede pametnih telefonov in okrepili čas, ki ga skupaj preživljamo kot družina.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
