Poleg veselja in vzhičenosti nosečnost marsikateremu paru prinese tudi več strahov in razmišljanja o tem, ali bo z otrokom vse v redu. Nekaj podobnega sta leta 2001 doživljala John in Mary Jo. Veselje ob pričakovanju prvega otroka so po ultrazvoku v 20. tednu nosečnosti zamenjale skrbi.
Zdravniki so jima namreč povedali, da njun otrok nima nosu in da ob rojstvu najverjetneje ne bo zadihal. Napovedi, ali bo preživel, so bile slabe. Z dodatnimi preiskavami so še potrdili, da se bo najverjetneje rodil z določeno stopnjo poškodbe možganov, ob tem pa bo imel kompleksnejše težave z nogami.
“Darila se ne zavrne kar tako”
Predlagali so jima splav, toda John in Mary Jo sta bila trdno prepričana, da je otrok najlepše darilo, ne glede na napovedi. “Ta otrok je bil najino darilo in najino veselje, darila pa se ne zavrne kar tako. Veliko sem prejokala. Nisem vedela, ali bom sploh spoznala svojega sina,” se Mary Jo za revijo People spominja težkega obdobja pričakovanja.
Presenetljivo hitro napredoval
Deček Gray se je rodil z urgentnim carskim rezom, pet tednov prezgodaj. Takoj ob rojstvu se je soočil s številnimi zdravstvenimi izzivi. Po pričakovanjih ni imel nosu, rodil se je brez vek, njegove nogice so bile obrnjene za več kot 90 stopinj in brez prstkov, poleg tega ni imel desnega čelnega režnja. Imel je omejeno mobilnost leve polovice telesa. Veliko presenečenje je bilo, da je lahko dihal sam. Že po enem tednu so ga premestili z intenzivne nege.
Mama je dečkovi negi posvetila ogromno časa in energije. Razgibavala je sinove nogice in oskrbovala predel okrog nosa in oči. Pri šestih mesecih so mu z operacijo oblikovali veke.
Hvaležen, da so ga sprejeli
Danes ima Gray 22 let. Prestal je skoraj 30 operacij, od tega jih je bilo 11 povezanih z njegovo rekonstrukcijo nosu. Kljub vsem izzivom je danes zdrav in srečen mladenič, ki se šola doma, uživa v bejzbolu, posluša glasbo in je dejaven v cerkvenem občestvu.
Hvaležen je, da je že od otroštva obdan z istimi prijatelji, ki so ga od nekdaj sprejemali kot enega od njih. Veliko podpore so mu namenili tudi v cerkveni skupnosti. “S prijatelji gledamo filme in igramo video igre. Nihče me ni nikoli obravnaval drugače.”
Njegovi starši so v njegovih mladostnih letih storili vse, da bi mu zagotovili kar se da normalno odraščanje. “Ljudje pravijo, da ‘Bog daje otroke s posebnimi potrebami posebnim staršem’, toda midva sva bila kot vsi drugi starši in sva se soočala z vsakim dnem posebej,” pravi njegov oče John.
Sinu sta privzgojila veliko mero odločnosti in vztrajnosti. “Naučila sva ga, naj se ne smili sam sebi. Takega ga je ustvaril Bog, to je vse.”
Veseli se prihodnosti
Grayu so strokovnjaki s popolno rekonstrukcijo nosu, ki je sicer zelo redek in zapleten postopek, znatno olajšali življenje. Do konca zdravljenja ga ločita še dve operaciji. “Komaj čakam, da mojega življenja ne bodo več omejevale operacije. Končno lahko začnem načrtovati bolj vnaprej,” se veseli Gray, ki upa, da bo prek svoje zgodbe opogumljal posameznike s posebnimi potrebami pri spopadanju z vsakodnevnimi izzivi.
