Challe Salle je visokorasli raper in fitnes inštruktor, ki rime kuje kot za šalo. Popularnost ni zmotila njegovega občutka za to, kaj je prav in kaj narobe. Ko je pred sedmimi leti izšel njegov prvi megahit Lagano, se je začel zavedati odgovornosti do poslušalcev, predvsem mlajših, ki jim želi biti vzor še danes. Ne kadi, ne pije alkohola in ne govori kletvic. Otroke rad usmerja v vrednote, kot so šport, glasba, izobrazba, razvoj talentov. Challe je spregovoril za Aleteio – tokrat ne v rimah.
Kako se v družbi in šovbiznisu uprete poseganju po alkoholu?
Celo življenje se ukvarjam s športom, po izobrazbi sem fitnes inštruktor, v mlajših letih sem se profesionalno ukvarjal s košarko. Kot športniku mi alkohol, kajenje in droga ne pašejo v moj življenjski slog. Ne glede na to, kaj počne družba okrog tebe, te ne more povleči v negativne stvari, če imaš pravi karakter in znaš odločno reči ne.
Otrokom je danes pomembno, kje so preživeli počitnice, kakšne znamke superg oz. oblačil imajo, glede tega se vrši pritisk vrstnikov. Kaj bi jim dejali?
Prejšnje leto sem bil ambasador zdravja in sem obiskal veliko šol. Pogovarjali smo se predvsem o zdravju in tudi odnosu do življenja. Mladim res ni lahko odraščati v dobi, kjer se vse vrti okrog denarja. Ljudje se v želji po zaslužku in lagodnem življenju osredotočajo samo nase in pozabljajo na meni pomembne vrednote, kot so družina, ljubezen, zdravje, prijateljstvo, spoštovanje, enakopravnost. Pomembno je, da starši postavijo temelje in privzgojijo vrednote svojim otrokom. To je najboljša popotnica za ta na trenutke “narobe svet”.
Sam sem bil rojen leta 1991 in do leta 2000 so bili časi precej drugačni. Včasih se mi dozdeva, da sem bil vzgojen v vrednotah za družbo in svet, ki ne obstaja več.
Otroke in mlade usmerjate k izkoriščanju svojih talentov. Kako pa je bilo pri vas v otroštvu, je bilo dovolj spodbud?
Nedvomno. Mama in oče sta bila učitelja športne vzgoje in sta me vedno usmerjala v pozitivne stvari. Takrat še ni bilo visokorazvite tehnologije in veliko časa smo preživljali zunaj, na igriščih, se ukvarjali s športom in hobiji, uporabljali smo domišljijo in gradili hiške na drevesih.
Sicer sta se starša sta v Slovenijo, na Vrhniko, kjer živim še danes, leta 1988 preselila v želji po boljšem življenju. Tu sta ustvarila družino, dobila mene in štiri leta mlajšo sestro. Moj oče igra harmoniko, kitaro, klavir in je imel velik vpliv na moje glasbene začetke. Tudi sestra je povezana z glasbo in športom; poleg tega, da igra klavir in pleše, je bila tudi zelo uspešna v atletiki, zdaj pa se preživlja z osebnim trenerstvom.
Zavedam se, da so mladi zaradi tehnologije danes priklenjeni na udobje doma. Dokler otroci niso zgrajene osebnosti, je dobro, da jim starši tehnologijo omejujejo, saj tega sami niso sposobni. Te stvari te hitro zasvojijo.
Rapate že od 13. leta. Ste tudi učiteljem med spraševanjem za oceno odgovore kar odrapali?
V takšne ekstreme ni šlo (smeh). Sem pa v šestem razredu za namen domače naloge ustvaril prvo avtorsko pesem in jo pred celim razredom odrapal. Dobil sem petko, hkrati pa so mi sošolci navdušeno ploskali. To je bil začetek moje raperske poti.
Pri trinajstih sem opravil nižjo glasbeno šolo, nato pa sem se spoznal s hip hop glasbo in začel ustvarjati svoja besedila ter rapati. Bil sem samouk, precej v kontaktih s starejšimi kolegi, s katerimi smo si izmenjevali kasete, cedeje, izkušnje, zgledovali smo po ameriških raperjih in po svoje ustvarjali. Takrat je bilo težko priti do ameriške glasbe, saj Youtuba še ni bilo.
Morate imeti kot raper odličen spomin? Kakšen sistem pomnjenja besedil imate?
Dejstvo je, da mora imeti človek za zlaganje rim določen talent. To primerjam z zlaganjem legokock v glavi, besede so v tem primeru kocke. A nista pomembna le talent in posluh, temveč veliko vaje. Tudi Dončić se ni kar zbudil kot eden izmed najboljših košarkarjev na svetu. Imel je talent, a je moral ob tem trdo trenirati. Tako je bilo tudi z menoj.
Glede pomnjenja nimam težav. Ustvarjanje lastne pesmi je dolg proces, ne zgodi se v enem dnevu. Ko jo ustvarjam, ponavljam, snemam, jo izvajam na nastopih, mi ostane v spominu za vedno. Lahko me zbudite ob treh zjutraj in mi rečete, naj jo odrecitiram, pa bi jo brez težav. Tudi tiste z mojih začetkov.
Nedavno ste se krstili. Kaj vam je to pomenilo?
V pravoslavni cerkvi ne moreš krstiti svojega otroka, če sam nisi krščen. Moji starši se v času, ko je Jugoslavija razpadala in sem se jima rodil, niso odločili za moj krst in nisem bil niti vzgojen po pravoslavnih običajih. Bil pa sem seznanjen z vero in s svojimi koreninami. Ob obisku sorodnikov v Srbiji sem obiskoval cerkve, v Sloveniji pa praznoval določene praznike.
Ker je moja zaročenka krščena, sva se odločila krstiti sinka skupaj z menoj in ga usmeriti v vero. Cerkev ohranja tradicionalne vrednote, ki se danes žal izgubljajo.
Krst mi pomeni večjo povezavo z Bogom in cerkvijo. Obred je bil zelo lep, potekal je v ožjem krogu in občutil sem ga kot duhovno rojstvo. V 45 minutah je bila izpostavljena vsa pravoslavna tradicija: duhovnik oz. pop naju je poškropil s sveto vodo, nama odstrigel pramen las, naju namazal z blagoslovljenim oljem itd.
Krst je bil 27. januarja, deset dni po sinovem rojstnem dnevu, na cerkveni praznik sv. Save, ki je bil prvi srbski nadškof. Pravoslavci vsako leto praznujejo “slavo” in midva z Yvonne sva se odločila, da bo ta praznik na dan najinega krsta. Takrat pridejo družina, prijatelji in botri. S sinom sva imela istega botra oz. kuma.
Je tudi zaročenka pravoslavne vere?
Yvonne je katoličanka, prihaja iz hrvaške mešane družine – mama je pravoslavne, oče pa katoliške vere. Njena družina praznuje dva božiča, enega 25. decembra in drugega 6. januarja.
Za krst v pravoslavni veri pa sva se odločila, ker so pravoslavci vsi moji predniki.
Vrednote so skupne, kajne?
Tako je. Kljub temu, da cerkev danes nima takšnega pomena kot v preteklosti, je lepo, da se mladi spoznajo s tradicijo in vrednotami, ki jih cerkev uči. Pomembno je, da živiš po načelih oz. moralnih vrednotah in da veš, kaj je prav in kaj narobe.
Ne glede na to, kakšne vrednote vladajo v družbi, se moraš zazreti vase in izbrati pravo smer.
Imate simpatičnega sinka. Kaj mu želite kot oče posredovati?
V prvi vrsti mu želim dati ljubezen in varnost ter občutek ljubljenosti, zaščite. Naj se zaveda, da mu stojim ob strani, ne glede na to, kaj se bo v življenju zgodilo. Pomembno je, da mu prenesem vrednote, po katerih živim tudi sam. V hitrem življenjskem tempu se vrednote lahko izgubijo. Naj se otrok zaveda, da denar ni temelj za srečo, je le osnova za recimo temu kvalitetno življenje.
Osebno sem bil srečen tako v obdobju, ko sem imel denar, kot tudi tedaj, ko ga ni bilo na pretek. Pomembno je najti srečo v majhnih stvareh in ceniti to, kar imaš. Danes mnogi gledajo le nase. Rad bi, da sin zraste v osebo z dobrim srcem, da bo imel prave vrednote, znal najti srečo v pravih stvareh in ceniti to, kar ima.
Lahko bralcem Aleteie kaj zarapate?
Cenim svoj lajf, širim gud vajb, zato ker cajt ne gre več nazaj. To je iz mojega komada Gud vajb, kjer govorim o pozitivnih vrednotah. Čas hitro mineva in naučil sem se čim bolj kvalitetno izkoristiti dan; še posebej zdaj, ko sem očka enoletnika, čas še bolj hitro beži. Zato se vedno poskušam opominjati, da uživam vsak trenutek, ne glede na to, kaj se dogaja okrog mene. Vem, da vsak dan ni dober dan, a v vsakem dnevu lahko najdem nekaj dobrega.
Če smo osredotočeni na to, kar imamo in kar nam življenje nudi, ne pa na tisto, kar gre narobe in česar nimamo, nas lahko to pripelje do boljše volje, sreče, večjega uspeha. Veliko je odvisno od pozitivnega razmišljanja in pozitivnega odnosa do sebe in drugih.
