Jakob Erhartič je 20-letni študent, ki že od malih nog stopa po poti raznolikosti in aktivnosti. Prihaja iz okolice Vodic in študira strojništvo. Po gimnaziji Želimlje leta 2022 se je odločil odslužiti tudi prostovoljni vojaški rok v Bohinjski Beli. Ker je odločitev za vojsko med mladimi vse bolj priljubljena, smo ga povprašali po njegovi izkušnji.
Osnovno vojaško usposabljanje, ki ga opravijo vsi pripadniki Slovenske vojske, traja 13 tednov in je razdeljeno v tri faze (pet, šest in dva tedna). Usposabljanje poteka po učnem načrtu, ki se osredotoča na krepitev vojaške identitete posameznika, izboljšanje psihofizične pripravljenost, streljanje z osnovno oborožitvijo, taktiko in preživetje na bojišču.
Kako poteka temeljno vojaško-strokovno usposabljanje?
Dnevi so zelo razgibani – kondicijska vadba, teoretična predavanja, praktično usposabljanje, tereni … V času usposabljanja kandidati bivajo v vojašnici, vikendi pa so z izjemo prvih dveh prosti. Kandidat lahko TVSU opravi v celoti ali po posameznih fazah.
To usposabljanje je osnova tudi za nadaljnjo kariero v SV ali pa za tistega, ki želi odslužiti prostovoljno služenje vojaškega roka (PSVR) in se s tem minimalno usposobiti za obrambo domovine.
Po gimnaziji Želimlje leta 2022 ste odslužili prostovoljni vojaški rok oziroma opravili temeljno vojaško-strokovno usposabljanje v Bohinjski Beli. Zakaj ste se odločili za to?
Mislim, da sem že od malega imel precej močan čut do domovine. Ko sem konec osnovne šole pričel uporabljati družbena omrežja, sem na Facebooku hitro prišel v stik z oglasom Slovenske vojske, ki je vabila kandidate na služenje PSVR. Hkrati me je tudi pritegnilo dinamično okolje dela in vojaški način življenja.
Zdelo se mi je, da bi bilo to nekaj zame, tako da sem bil od 15. leta že praktično odločen, da želim to narediti, samo nisem bil prepričan, kdaj. Zato sem izkoristil najdaljše počitnice po maturi in v enem kosu opravil usposabljanje.
Katere veščine in izkušnje, ki ste jih pridobili med prostovoljnim vojaškim rokom, vam bodo v življenju prišle prav? Kaj vse so vas naučili?
Prej kot za vse znanje in veščine sem hvaležen za to izkušnjo, ki je bila res edinstvena. Veliko je bilo tudi discipline in mislim, da je ta še najbolj uporabna v vsakdanjem civilnem življenju. Večkrat je bilo tudi zelo naporno, kar tudi utrdi človeka, in mislim, da zato danes lažje prenesem kakšno težko situacijo, tako fizično kot tudi psihično.
Usposobili smo se tudi za streljanje z avtomatsko puško in s pištolo. Sicer bi moral zdaj po letu in pol to znanje obnoviti, a vseeno se postopki ravnanja z oborožitvijo usedejo nekam v podzavest. Na terenskih usposabljanjih pa sem se naučil več uporabnih trikov za preživetje v naravi, ki so postali uporabni tudi v mojem skavtskem življenju.
Kako bi opisali podporo in sodelovanje med vami in vašimi soborci med vojaškim usposabljanjem? Kakšno vlogo ima ekipno delo v takšnem okolju?
Skupinsko delo in ekipni duh imata zelo veliko vlogo. Na začetku usposabljanja je veliko “drila” in discipline in skozi to se enota dobro poveže. Pomembno je zaupanje med soborci in tudi prijateljski duh.
Vedno smo se spodbujali med sabo, npr. na pohodih in pri kakšnih težkih obremenitvah, ko kdo ni več zmogel, smo preostali kandidati vzeli njegov nahrbtnik, da je lahko nadaljeval … Tri mesece ni veliko, pa vendar smo po opravljenem usposabljanju bili povezani, kot bi se poznali že iz otroštva.
Kaj vas je najbolj presenetilo?
Večino potrebnih informacij smo dobili že pred samim začetkom PSVR, zato me ni nič posebej presenetilo. Najbolj zanimivo pa mi je bilo, kako hitro smo se ljudje iz najrazličnejših okolij in z res različnimi zgodbami povezali med seboj. Presenetilo me je pa tudi, koliko “švica” lahko spravim iz sebe. Pa hrana je bila precej boljša, kot sem pričakoval.
Kako ocenjujete pomen prostovoljnega vojaškega roka za razvoj mladih?
Zase lahko rečem, da je definitivno vplivalo pozitivno. Sicer mislim, da to morda ni čisto za vsakega, a večini mladih ne bi škodovalo, če bi vsaj za en mesec odšli v vojsko, se malo odklopili od telefona, se naučili discipline in naredili nekaj na sebi.
Danes mladim manjka odgovornosti do domovine in mislim, da je služenje vojaškega roka že samo po sebi ena intenzivna državljanska vzgoja. Skozi proces postaneš bolj ponosen, da nosiš državne simbole, izobešaš zastavo, poješ himno …
Ali mislite, da bi bilo koristno, če bi bil prostovoljni vojaški rok obvezen za vse mlade, podobno kot v nekaterih državah?
Ne vem, kako je to urejeno v drugih državah, a ne predstavljam si tega v praksi pri nas. Verjetno bi vseeno bilo koristno, da bi imeli družbo močnejšo, saj smo v teh časih preveč navajeni na udobje. Tudi imeti mlade državljane, usposobljene za vojaško obrambo domovine, se mi zdi velik plus.
Kako je vaša vera vplivala na vaše izkušnje in na vaš odnos do obveznosti ter odgovornosti?
Mislim, da že odločitev za PSVR vsaj delno izvira iz osebne vere. Kot skavt se trudim biti pošten kristjan in odgovoren državljan, zato sem to vzel kot svojo dolžnost do domovine, hkrati pa tudi kot izziv zase, stopiti iz cone udobja in postati boljši človek. V vojašnici je bila tudi kapela, ki sem jo kdaj obiskal, mi je pa žal, da je nisem večkrat.
Sem bil pa v iskrenih pogovorih s sokandidati večkrat postavljen pred različna vprašanja o svoji veri, česar pred tem v katoliški gimnaziji res nisem bil navajen. To me je tudi izzvalo, da sem se bolj postavil za vrednote, ki jih živim, in se jih naučil zagovarjati.
Kako ste se počutili ob koncu usposabljanja? Kaj bi svetovali tistim, ki premišljujejo, da bi se prijavili?
Bil sem zelo ponosen nase, saj je bil velik napor za mano. Videl sem, da ves trud res ni bil zaman in da se je splačalo vztrajati. Najbolj sem opazil svojo kondicijsko pripravljenost in pa to, da sem izgubil nekaj kilogramov.
Takoj po končanem usposabljanju sem pričel s študijem na fakulteti za strojništvo in mi je bilo nenavadno, da profesorjem na faksu ni treba salutirati, da ni treba vstati, ko stopijo v prostor … Vsem, ki jih to vsaj malo zanima, svetujem, naj se ne bojijo in naj pogumno stopijo na to pot. Če ne drugega, naj vsaj opravijo prvo fazo in potem, če vidijo, da to res ni zanje, odnehajo.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen na druzina.si.
