To, da delo lahko postane več kot zgolj način preživljanja, dokazuje duhovnik Janez Ferencek. Svoje poslanstvo v župniji Apače opravlja že skoraj trideset let. Prihaja iz kmečke družine, zato je že od otroštva navajen delati in spoštovati naravo. Družina mu je poleg delovnih navad in krščanstva privzgojila veliko strast do nogometa. Zavod za gozdove pa ga je uvrstil med najbolj skrbne lastnikov gozdov v Sloveniji za leto 2023.
Koliko časa ste že duhovnik in kaj vas je pritegnilo, da ste izbrali to poslanstvo?
Duhovnik sem že 37 let. Glede moje zgodbe, kako sem to postal, ne morem povedati nič izrednega, kot včasih kdo pripoveduje. Izhajam iz dobre krščanske družine, nedelja je bila Gospodov dan. Otroci smo k sveti maši hodili tudi med tednom, bil sem ministrant, starša pa cerkvena pevca. Velikokrat sta zjutraj v hlevu med delom prepevala cerkvene pesmi.
V naši družini smo duhovnike vedno spoštovali.
Po osnovni šoli sem odšel v malo semenišče v Maribor, kjer sem obiskoval Prvo gimnazijo. Takrat je bil ravnatelj svetniški duhovnik, poznejši škof Franc Kramberger. Takole bom rekel: ko enkrat že poprijemaš za plug, gledaš samo še naprej. Potem je sledilo bogoslovje v Ljubljani in Mariboru.
Leta 1987 sem bil posvečen. Bil sem kaplan v štirih župnijah. Najprej Markovci pri Ptuju, Lendava, Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah in po osmih letih kaplanske službe sem leta 1995 prišel v Apače, kjer sem še danes.
Veliko časa preživite v gozdu. Jemljete delo v gozdu kot nekaj, kar vas napolni in kjer kljub fizičnemu naporu spočijete misli?
Velikokrat poudarim, da je moja prva služba duhovniška in kot župnik sem odgovoren tudi za župnijsko premoženje. Lastim nekaj zemlje in malo manj kot dva hektarja gozda. Lani, trinajstega julija, je bil ta gozd v hudem neurju popolnoma uničen. V njem je prevladovala smreka in ta v nižinskih predelih pogosto propade zaradi hudega napada podlubnikov v vročih poletnih mesecih.
Zato sem, kolikor mi je čas dopuščal, odstranjeval bolna drevesa v gozdu. Ko je bil gozd očiščen, sem opazoval mlad nasad in skrbel za njegovo rast. Tudi med koronskim časom sem veliko svojega časa preživel v njem, ko je bilo vse zaprto.
Izhajam iz kmečke družine in moj oče, ki je že pokojni, ter brat sta bila gozdna delavca. Zato mi delo v gozdu ni tuje, saj sem odraščal v okolju, kjer je bilo to del vsakdanjika.
Rad delam in uživam v delu.
Lani ste postali najboljši gospodar gozdov v Pomurju. Kaj vam pomeni omenjeni naziv?
Moje delo in trud v gozdu so prepoznali na Zavodu za gozdove in me nagovorili, naj se prijavim za naj gospodarja gozdov v Pomurju. Sprva sem se tega otepal, saj ima veliko ljudi več gozda in tudi veliko več delajo. Ampak tako so se pač odločili. 🙂
Poudarjam, da živim z naravo in z veseljem opravljam delo, ki mi je zaupano. Mogoče je za nekatere ta naziv pomemben, morda za moje župljane. Sicer pa rad svetujem in delim svoje izkušnje. Kot sem že omenil lani, je bil gozd skoraj uničen, zato smo najeli podjetja, da so izvedla potrebna dela. Veliko dreves je bilo podrtih. Bilo je kot na sodni dan. Zdaj je gozd praktično prazen, večino lesa smo že izvozili, preostanek pa bomo izvozili jeseni ali prihodnje leto.
Pri vas najdemo veliko malih živali. Katere vse vzgajate?
Vsak ima svoj hobi in moj je gojenje malih živali. Sem član Društva gojiteljev pasemskih malih živali v Beltincih, katerega član je bil tudi moj oče. Člani gojimo golobe, kunce, zajce in perutnino. Sam sem se osredotočil na vzrejo perutnine, predvsem okrasne, tako majhne in pritlikave kot tudi večje pasme. V preteklosti sem imel različne pasme pritlikavih kokoši, vendar trenutno vzrejam le tri vrste velikih kokoši: brahme, novo hampširsko in amrock.
Poleg tega imam še golobe pismonoše, v preteklosti pa sem imel tudi pave. Žal sem se moral od njih posloviti, saj so povzročali težave sosedom. 🙂 Bili so čudoviti, a njihovo vedenje je bilo izziv, zato sem se odločil, da jih dam stran.
Za župniščem imam veliko dvorišče, zato mi je vse to omogočeno. Imam tudi svoj valilnik, kjer valim piščančke, trenutno jih imam okrog osemdeset. Redno se udeležujem razstav tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem in v Avstriji. Imam kvalitetne živali, zato na razstavah pogosto zmagujejo in osvajajo prva mesta.
Ste s svojimi župljani zelo povezani? Vam kdaj priskočijo na pomoč?
Moja župnija se nekoliko razlikuje od drugih predvsem zaradi specifične zgodovine. Takoj po drugi svetovni vojni je bilo večinsko prebivalstvo, ki je bilo nemško govoreče, izgnano, zaradi česar je bila naša župnija naseljena s prebivalci iz različnih koncev Slovenije. Čeprav so to že tretje ali četrte generacije prebivalcev, se še vedno čuti ta raznolikost in drugačnost v primerjavi z drugimi župnijami. Toda z ljudmi moraš živeti in jih sprejeti takšne, kot so.
Ohranjam stik z vsemi župljani, tudi s tistimi, ki so bolj oddaljeni ali se morda ne čutijo kot verniki. Kljub temu so mnogi odzivni in radi pomagajo pri projektih, kot je obnova cerkve in župnišča. Vedno je bilo veliko solidarnosti med župljani, ki so se z veseljem vključili in pomagali, čeprav je danes zaradi zaposlenosti več mladih, ki ne morejo sodelovati. Kljub temu smo povezani in vzdržujemo medsebojne odnose.
Rad jih imam in čutim, da tudi oni mene sprejemajo.
Ali otroci zaradi živali raje obiščejo verouk? Na kakšne načine otrokom predstavite, kako pomembna je skrb do narave?
Vsekakor. Otroci dobro poznajo župnikov hobi in strast do narave. Pogosto se z njimi pogovarjam o naravi in poskušam poudariti, da je Božje stvarstvo nekaj, kar moramo spoštovati in imeti radi. Čeprav danes po hišah ni več toliko živali kot nekoč, se včasih zgodi, da ob valitvi piščančkov izkoristim priložnost in jih nekaj odnesem v učilnico, kjer otrokom omogočim, da jih pobožajo in spoznajo, kako se izvalijo.
Otroci danes nimajo več toliko izkušenj s tem, zato skušam prikazati, kako čudovita je narava in kako pomembno je, da jo spoštujemo.
Ne moreva pa mimo tega, da ste bili nekoč nogometni sodnik. Kako ste prišli do te vloge?
Moja družina, ki izvira iz Kobilja v Prekmurju, je že od vedno močno povezana z nogometom. Moj oče je bil v mladih letih aktiven igralec, pozneje pa je prevzel vlogo tehničnega vodje v domačem nogometnem klubu. Mama je dolga leta prala drese za nogometni klub.
Moj brat je bil tudi nogometaš, medtem ko jaz, ker sem bil pogosto doma po šoli, nisem imel priložnosti za igranje. Pozneje, že kot bogoslovec, sem začel igrati za duhovniško ekipo Pax, kar mi je prineslo veliko lepih spominov. Veliko smo potovali, se družili in igrali.
Ko sem bil nato kaplan v Lendavi, sem se pridružil tudi nogometnim sodnikom na pobudo nekaterih kolegov. Opravil sem izpit in začel soditi v Medobčinski nogometni zvezi Lendava. Nato sem nekaj časa prekinil s sojenjem, ko sem bil v Rogaški Slatini, a sem se po vrnitvi v Apače spet vrnil k sojenju.
Za kateri klub navijate?
Že od srednješolskih let sem zvest navijač Maribora. Še posebej sem bil ponosen, ko je moj sošolec Janko Irgolič treniral pri Mariboru, v osemdesetih letih je bil eden najboljših slovenskih vratarjev. Sem pa tudi navijač nemškega kluba Bayern München.
Katera tekma je tista, ki vam bo še dolgo ostala v spominu?
V lepem spominu mi ostajajo tekme, ki smo jih igrali kot duhovniki, kot ekipa Pax. Na primer s takratno zlato selekcijo, ki so jo sestavljali Miro Cerar, Bojan Križaj, Boris Strel in drugi naši zlati športniki. Sodelovali smo tudi v tekmi proti veteranom slovenskega nogometa ter v dvoboju s slovensko žensko nogometno reprezentanco. To so nepozabni trenutki, ki ostanejo v spominu.
Pred leti sem bil priča posebnemu trenutku, ko sem svojega pokojnega očeta peljal na občni zbor Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju. Tam je prejel plaketo nogometne zveze za dolgoletno delo v nogometu iz rok takratnega predsednika Aleksandra Čeferina. Ta dogodek mi bo prav tako ostal v lepem spominu.
Kako lahko posameznik najde povezavo med svojim delom in njegovim poslanstvom v življenju?
Vse se da, če se hoče. Vedno poudarjam, da sem najprej duhovnik in se posvečam pastorali. Skrbim za oznanjevanje evangelija, podeljevanje zakramentov, lepoto bogoslužja in ustvarjanje povezanosti med ljudmi. Ko ostane še nekaj časa, si privoščim svoje hobije in veselja. Čeprav včasih zmanjka časa za to, ker je poslanstvo na prvem mestu, se trudim najti ravnotežje.
Med košnjo in drugimi obveznostmi ostaja malo časa, a vseeno uspem obiskati Dom starejših v Gornji Radgoni. Ko se vrnem domov, me že čakajo otroci za verouk. Čas zanje je nekoliko omejen, vendar se trudim, da vsako opravilo opravim z veseljem. S pravim pristopom in ljubeznijo do dela ter svojega poklica je vse mogoče.
