Jasmina Lambergar je trenerka. A ne takšne vrste, kot jih lahko vidimo v fitnes centrih. Izobrazila se je za trenerko spomina. Ljudem s konkretnimi napotki in vajami pomaga k najboljšemu izkoristku predelov možganov, ki skrbijo za pomnjenje podatkov. Se brez težav spomnite, kam ste pospravili likalnik ali kako je bilo ime gospe na telovadbi, ki ste jo nedavno spoznali? Če ste na vprašanji odgovorili z “niti ne”, ne bi bilo slabo, da preberete pogovor s strokovnjakinjo.
Koliko resnice je v znanem izreku “pametni pišejo”?
Izrek je zelo praktičen, saj si večino informacij zapomnimo, ko jih izgovorimo, kar dodatnih dvajset ali trideset odstotkov pa, ko jih zapišemo. Sprejemanje podatkov ni vezano na senzorični del, temveč na motoričnega, kar pomeni, da si stvari zapomnimo s ponavljanjem gibov, torej s pisanjem s pisalom na papir.
Ko pozabljamo stvari, si radi rečemo: “Kriv je EMŠO.” Imamo prav?
Starost je nedvomno krivec za slabše pomnjenje. Od genetske zasnove pa je odvisno, kako hitro bo prišlo do poslabšanja. Če je bila v naši družini prisotna demenca, lahko ob določenih znakih predvidevamo, da bo prej ali slej prišlo do razvoja te tudi pri nas.
Prvi pokazatelj težav je, da se z leti upočasni priklic podatkov iz dolgoročnega spomina. Se kdaj okarate, zakaj se tega ne morem spomniti, informacija pa pride uro pozneje ali šele naslednji dan? V starosti pride tudi do oteženega shranjevanja informacij, vezanih na kratkoročni spomin.
Kako pa na spomin vpliva stres?
Proces pomnjenja je razdeljen na več manjših procesov shranjevanja in priklica informacij. Stres vpliva na začetni del, torej na sprejemanje podatkov, ki jih zaznavamo slabše, bolj površno. Posledično informacij v kratkoročni spomin ne shranjujemo pravilno, saj je pozornost zaradi stresa okrnjena ali zmanjšana. Tudi priklicati jih pozneje ne moremo tako, kot bi pričakovali.
Smo v informacijski dobi, naravnost bombardirani smo s podatki. Nam to poslabšuje spomin? Obstaja dnevni maksimum informacij, ki ga smemo prejeti?
Količinsko je nemogoče priporočati, kdaj je dovolj. Ljudje namreč informacije različno sprejemamo in tudi absorbiramo. Zmotno je posplošeno razmišljanje, da je informacij preveč. Človek ne uporablja vseh. Sami izbiramo, katere so najbolj zanimive ali uporabne za nas, te shranimo v kratkoročni spomin, druge pa se izločijo. Pozneje se te spominske sledi izbrišejo, pridejo spet nove in postopek se ponovi.
Če pa informacije potrebujemo za dolgoročno načrtovanje, se z njimi ukvarjamo aktivneje, tako da jih ponavljamo in povezujemo. Shranijo se v dolgoročni spomin.
Kako si lahko zapomnimo kopico novih nalog, če pridemo na delovno mesto, kjer nam je področje dela popolnoma neznano?
Dvomim, da človek pride na delovno mesto, kjer mu je popolna neznanka čisto vse. Gotovo je neznanih stvari le nekaj, druge pa so mu v določeni meri znane, zato lahko stare nadgrajuje in povezuje z novimi.
Sicer pa gre pri sprejemanju velike količine novih informacij za osnovno pravilo: celotno vsebino je dobro razdeliti na manjše, preglednejše enote. Lahko gre za sodelavce, okolje, naravo dela, vsebine ali sredstva za delo.
Znotraj teh petih skupin področje dodatno strukturiramo in naredimo prednostno listo. Postopek je enak tako pri novem delovnem okolju kot tudi pri novo prebrani knjigi.
Študijsko snov naj bi bilo najbolje ponoviti pred spanjem. Zakaj?
Na prvem mestu sta spanec in počitek. Ko smo naspani in spočiti, lahko snov v polnosti absorbiramo in si jo lažje zapomnimo. Če jo želimo shraniti v svoj spomin, naj po učenju preteče določen čas.
Predstavljajte si, da parkirate v garažni hiši. Zvečer so vsa nadstropja v lučkah, avtomobili drvijo iz nadstropja v nadstropje. Ne veste, kje ste parkirali. Kaj pa zjutraj? Tedaj so vsa vozila kar naenkrat razporejena v svojem prostorčku, zato lažje pridemo do svojega avtomobila oz. želenega cilja.
Če tik pred izpiti predelamo celotno snov, sploh ne vemo, v katerem nadstropju so parkirani naši “avtomobili”. Ne znajdemo se, v glavi imamo nered in potrebujemo daljšo pot, da najdemo cilj. Po prespani noči pa se vsaka informacija shrani v svoj “boks” in pot priklica je lažja ter hitrejša.
Ali naše možgane razbremeni tudi sproščujoč pogovor s sodelavcem?
Ne ravno. Med pogovorom se dogaja, da določene vsebine obnavljamo in posredujemo naprej. Gre za visoko možgansko aktivnost, ki je ne označujemo za sproščujočo. Za prekinitev velja samo telesna aktivnost, dihalne vaje in pa stik z živalmi, torej nekaj, kar je nasprotje besedam in drugim umskim dejavnostim.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
