Eden najbolj markantnih igralskih likov mlajše generacije Klemen Janežič o svojih odrskih in filmskih vlogah ter kulturi na splošnoČeprav je že pet let ponosni član ansambla ljubljanske Drame, kamor je za stalno prišel kot najmlajši v zgodovini, Klemena Janežiča širša skupnost pozna iz glavne vloge v nadaljevanki Usodno vino. Želi si vrnitve na TV-zaslone, a ne za vsako ceno. Pri 28 letih ga oblikujejo še številni drugi ustvarjalni izzivi. Nekatere ustvarjata tudi skupaj z izbranko Nino Ivanišin. Igralski par vsekakor zna narediti tudi rez od “službenih” pogovorov.
Klemen, za hrbtom zaradi Usodnega vina pogosto zaslišite: “Hej, Martin!”?
Nepredstavljivo je, da je to mogoče tudi pri nas. Baza oboževalcev te epizode gleda vsak dan in si predstavlja, da natančno ve, kdo si in kakšen si. Nekoč so me na tržnici tri gospe stisnile v kot. “Zdaj pa poslušaj, Martin!” “Ime mi je Klemen.” “Ne, ne, Martin …” Česa takšnega še nisem doživel – dejale so, kako sem neumen, če ne vidim, da me ima ona (iz nadaljevanke, op. a.) rada …
Z mlajšimi oboževalci imam večinoma same prijetne izkušnje. A imel sem tudi eno, ko je deklica, ko naju je njena mama želela fotografirati, drhtela in se tresla, ni se mogla nasmehniti. Bila je v nekem drugem stanju. Poskusil sem razložiti, da sem povsem normalen fant, da lik Martina le igram. Ljudje si zgradijo neko fikcijo.
Ko sva s soigralko Injo Zalto prišla na kak dogodek, je bilo tam vpitje, kričanje, puljenje za avtograme, čeprav smo zagotovili, da jih bodo dobili vsi … Nikoli si nisem mislil, da bom doživel kaj takega. Sem pa zelo vesel, da se je zdaj to umirilo.
Preberite še:
Brez nog na odrskih deskah in filmskih platnih
Slava in “slava” v slovenskem prostoru?
Estrada in zvezdništvo mi gresta na živce v določenih primerih. Na primer, ko je bolj kot to, kaj in kako delamo – ljudje bi lahko ob tem postali bolj razgledani –, pomembno, kje smo na morju. Čeprav se z dekletom skrivava “tisoč” kilometrov stran od ljudi, nekdo še vedno naredi kvadrataste fotografije, ki se znajdejo na naslovnici revije.
Preberite še:
Z ljubeznijo, Vincent – film, kot ga še ni bilo
Preberite še:
Film o nadškofu Vovku prejel pomembno priznanje v ZDA
Usoda igralcev na Slovenskem je, da ste veliko vpeti v več projektov, tako tistih nekoliko bolj komercialnih kot na primer dramskih. Kako gre vse to v urnik?
Gre za celodnevno delo. Z gledališčem prideš na primer s kakega gostovanja ob enih zjutraj, ob štirih ali petih moraš biti v maski pred snemanjem. To smo imeli do 9.30, ob 10.00 je bila vaja v Drami. Nato sem šel nazaj na snemanje. Zvečer pa na vajo ali predstavo v Dramo.
Snema se ob koncu tedna in praznikih. Bilo je izredno naporno, a je poseben draž, ker si nenehno v gibanju. Za mladega igralca je ta “rokenrol” odlična izkušnja, spoznaš svoje meje.
Preberite še:
Uspešni vohunski triler o Mariji končno v slovenskih kinih
Nujno pa je, da se v nekem trenutku umiriš. Pri nas je podobno kot pri športnikih, ki se poškodujejo, če nimajo odmerjenega časa za počitek. Stres, napor, študij besedil, razmišljanje, “puljenje” čustev iz sebe. V dveh letih so bili redki dnevi, ko sem bil povsem prost. Vmes sem končal tudi magistrsko predstavo.
Dlje ko ponoči ne moreš zaspati, bolj si pod stresom, ugotavljaš na primer, da moraš vstati že čez dve uri. Ena budilka pri glavi, druga v kuhinji, da dejansko moraš vstati. Ni bilo lahko, a tega ne bi delal, če bi res trpel ob tem.
Preberite še:
To je film, ki ga Slovenci nismo smeli videti
Kako ste učinkovito, tako rekoč kar med vožnjo, preklapljali med vlogami?
Ni me motilo, da sem bi hkrati Martin in Vronski v Ani Karenini, ki ima na primer zelo drugačno pripravo. Pri tem preklapljanju je najpomembnejša sproščenost. Da sem tak ritem fizično in umsko zdržal, pa sem si pomagal s športom in plesom buto, ki sem ga izvedel tudi za magisterij. Zahteva poglobitev vase in odstranitev vsega vozlišča vsakdanjih misli.
Kaj je za vas umetnost?
Hitra, instant umetnost ni več umetnost. To so le še ljudje, ki obrtno izdelujejo stvari. Zame je gledališka umetnost to, da si začaran od čustev. Lahko umreš od smeha, lahko se le lepo nasmeješ ali pa si po predstavi rečeš, da ni vse tako težko, kot si prej menil. Umetnost ti nekaj da.
Če pa hitimo in le nizamo kratke predstave, ker ljudje ne zdržijo več … Potem pa razpustimo gledališče! Trenutno umetniki hlastamo za projekti, da dobimo sredstva, ki se jih vsako leto krči.
Preberite še:
Molitev za kulturnike
Ne moreš primerjati štirih ur Visoške kronike s štirimi urami sedenja v pisarni. Naj nekdo pride pogledat, kaj naredim pred predstavo in koliko časa potrebujem po njej, da se spet vzpostavim. Naj namesto mene igra en teden, jaz pa bom namesto njega v pisarni. Tu pride preobremenjenost. Da lahko delaš neko stvar, ki ti je res ljuba, moraš še kopico drugih stvari.
Preberite še:
Presenetljiva novost, ki jo na filmsko sceno prinaša film Ivan
Trenutno v Drami nastopate v šestih predstavah. Katera vloga vam je najbolj pisana na kožo in do katere čutite največjo distanco?
Jurij iz Visoške kronike mi je zelo ljub. Ta predstava me osvobaja. Pred predstavo sem bolj utrujen kot po njej. Nekaj se zgodi z energijo, lepa stvar … Veliko distanco pa čutim do Anžeta v Županovi Micki. Z Županovo Micko smo gostovali že po vsej Sloveniji, v pol leta smo odigrali 50 predstav. Včasih se zgodi, da se na odru začneš smejati komu od soigralcev in potem tvoj lik dobi razsežnosti, ki jih sicer nima.
Izhajate iz majhnega, a kulturno zelo plodnega okolja, iz Stične. Dokaz, da je mogoče iz ljubiteljskega ustvarjanja, na katerem sicer sloni velik del slovenske kulture, prodreti zelo daleč?
Večina igralcev, ki jih poznam, prihaja iz vasi ali manjših krajev. Sodeloval sem pri zboru, v folklorni skupini, v starejši in mlajši dramski sekciji. Če v Stični ne bi bilo kulturne dejavnosti, tudi jaz ne bi bil igralec. Zato sem se z veseljem odzval vabilu, da postanem ambasador ljubiteljske kulture. Brez te ni poklicnega ustvarjanja.
Pred kratkim sem bil na neki delavnici v Ambrusu. V določenem trenutku smo se začeli smejati na ves glas, saj je nekdo odigral prizor tako dobro, kot ga jaz ne bi bil sposoben. Očitno ima nekaj v sebi.
Preberite še:
Skrivnostni beli menihi, ki zdravijo ljudi
Churchilla so med vojno vprašali, zakaj namenja sredstva za kulturo, zakaj ne gre vse za vojno. Odvrnil je: “Zakaj se pa potem borimo?” Jedro ljubiteljske kulture je naša zavest, da imamo svoj jezik, plese, način izražanja. Imamo odlične športnike, a šport je tudi medijsko zelo podprt.
Imamo tudi vrhunske umetnike. Režiser Jernej Lorenci je dobil nagrado na festivalu Premio Europa. On je evropski prvak režiserjev. Predlagati te morata dve različni državi, sito je 14-članska komisija. A to vedo redki, čeprav ni majhna stvar. Zato poskušam pomagati, da bi ta zavest rasla pri mladih, ki sicer radi gledajo slovenske stvari.
Preberite še:
Slovenec, ki je bil v Argentini 20 let nepremagljiv
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
Preberite še:
Bukve, zakaj sploh rastete tukaj?
