Gostinec Gregor Zonta o svojem krstu, vojaški službi in sodelovanju v resničnostnem šovuPrimorec Gregor Zonta je vodja znane ljubljanske restavracije Vodnikov hram. Nekoč je bil vojak, udeležil pa se je tudi resničnostnega šova. Čeprav ni bil niti versko vzgojen niti nima veliko vernih prijateljev, se je pri 36 letih odločil za sveti krst, ki ga je prejel na veliko soboto. Intervju prinaša Gregorjevo zgodbo.
Zakaj ste se pri 36 letih odločili sprejeti zakrament krsta?
Doma smo bili bolj “rdeči”, Obala pač. Oče in mama sta bila krščena, jaz in sestra pa ne. Nikoli se nismo pogovarjali o tem. Dejala sta nama, naj se sama odločiva, ko bova polnoletna.
Leta so šla mimo, a vedel sem, da nekaj nad nami je. Bog, Jezus, energija … Kakorkoli se temu reče. Za vero me je navdušil dr. Jože Plut (vrsto let sta sodelovala v Slovenski vojski, op. a.), a ne tako, da bi mi vero “vbijal” v glavo.
Nekaj stvari, ki so me povezale z vero, se je zgodilo tudi ob smrti očeta. Zdaj grem poleg maše nekajkrat na teden prižgat svečko v cerkev, kjer najdem svoj mir. Zelo rad grem k Jožetu na Polico, kjer je župnik. Rad sem v njegovi družbi, ko je imel neki tabor, smo organizirali, da so imeli otroci divjačinski golaž. Nekaj stvari sem jim pokazal, skupaj smo jedli, super izkušnja skupnosti.
Lepo je bilo. Ljudje, kot je Jože, otrokom pokažejo neko pot brez računalnika in neumnosti – da si malo v gozdu, da se posvečaš družini, da nekaj postaneš.
Preberite še:
Molitev pri velikonočnem zajtrku
Preberite še:
Ne težite mi z velikonočnim zajčkom
Se torej počutite vključeni v skupnost?
Tako je. Vera mi ni bila vsiljena. Komaj sem čakal ta praznični večer in krst. Obiski cerkve, ki sem jih omenil, mi ustrezajo. Usedem se, zaprem oči, včasih kaj razmišljam, včasih nič. Ustrezata mi okolje in energija.
Preberite še:
10 najbolj znanih ljudi, ki so postali katoličani
Ste prej znali kakšne molitvice?
Samo eno. Pred trgovino v domačem Ankaranu sem kot otrok slučajno opazil knjižico z molitvico v italijanščini. Govori o zatekanju k Mariji, naj poskrbi za svoje otroke zvestega srca. Vedno ko gre kaj narobe, jo zmolim. In mi zelo pomaga.
V času priprave na krst sem nato spoznal osnovne molitve. Veliko stvari pa sem spoznal v sprotnih pogovorih z Jožetom. Z njim smo imeli tudi sveti maši za očeta. Zakramentov si želi tudi moja sestra. Skupnost Cerkve se mi zdi zelo pozitivna.
Preberite še:
Skrivnostni izvor priljubljenih velikonočnih simbolov
Preberite še:
Ideje, kako velikonočno okrasiti dom
Kako, ocenjujete, bo krst spremenil vaše življenje?
Vpliva lahko le pozitivno. Že to mi ogromno pomeni, da se grem usest v cerkev, ko se slabo počutim in sem psihično na dnu. Zelo pomembno mi je tudi druženje z vernimi, da pomagam kakšni skupnosti. To je neka pristnost.
Vrsto let se ukvarjate z gostinstvom, prej pa ste bili več kot sedem let zaposleni v Slovenski vojski. V kakšni vlogi?
Bil sem v desetem bataljonu, enoti za hitro posredovanje. Nato sem bil protiminski potapljač, vmes pa na misijah na Kosovu, v Bosni in Albaniji. V vojski sem bil z veseljem.
Preberite še:
Potica, kot jo speče sestra Nikolina
Preberite še:
10 hollywoodskih zvezdnikov, ki so katoličani
Kako so vas kot vojake prišleke sprejemali domačini, ko ste se odpravili na misije?
V Bosni zelo dobro, saj smo bili nekoč v skupni državi. Stare gospe po vaseh so na primer prvič v življenju videle koga temnopoltega. Mi pa smo govorili podoben ali enak jezik. Bolj so nam zaupali in več povedali. Bili smo zelo priljubljeni. Tudi pomagali smo.
Lahko poveste kaj več?
Nikoli ne bom pozabil obdobja, ko smo bili v Gračanici (mesto v severovzhodni Bosni, op. a.). To je bil muslimanski del. V majhni vasici smo se ustavili pri neki hiši, kjer je mama nanašala malto. Bilo je novembra leta 2000. Zelo je bilo mrzlo. Vprašala nas je, ali imamo kaj hrane. Tedaj sem ji dal nekaj malega.
V bazi pa smo imeli dovoljenje, da lahko vzamemo hrano iz kuhinje na primer za eno hišo po lastni odločitvi. Le zapisati smo morali, kaj in koliko smo vzeli ter za koga. Še en vojak mi je čez nekaj dni pomagal napolniti prtljažnik z jajci, jogurtom, mlekom, salamami, sirom, oljem …
Bilo je kakšnih 50 kilogramov hrane. Ko je gospa videla, kaj smo pripeljali, nas je najprej objela, sploh nas ni želela izpustiti. Tako je bila vesela, da niti jokati ni mogla. Otroci so velikih oči nosili hrano iz prtljažnika. Pri tisti hiši smo bili zatem še velikokrat, a gospa ni nikoli vprašala, ali bomo še kaj prinesli. Ni nas izkoriščala.
Preberite še:
Zakaj so mašni plašči vsak dan velikega tedna drugačne barve?
Kako je bila videti potapljaška “služba”?
Iz vode smo jemali mine, deminirali. Nevarnost? Seveda je, nevarno je že, da si v vodi. Zaradi pritiska pokajo zobje in kapilare. Prva dva meseca sem imel zaradi popokanih kapilar polno masko krvi. Najgloblje sem se potopil v Albaniji, približno 87 metrov. Prvih 10 ali 20 metrov je zaradi izenačevanja pritiska najhujših. Če ne delaš pravilno, lahko dobiš dekompresijsko bolezen.
Preberite še:
Kaj storiti, da starši ne bodo hodili na fakulteto na govorilne ure otrok?
Pred dobrim desetletjem pa ste se udeležili resničnostnega šova Bar II in bili drugi. Kako se ozirate na to obdobje?
Tedaj mi je vojska dala neplačan dopust za tri mesece. V tistem obdobju se mi je še “dogajalo”, po glavi so mi hodili ženske, žuranje, alkohol … Tiste tri mesece smo živeli v mehurčku, kot da svet ne obstaja. Zaprt si v neki škatli. Nimaš težav z davčno upravo, plačo, dobavitelji …
Nekateri ljudje tako dejansko živijo, “bluzijo”. Mladina za računalniki? Kot bi bili v resničnostnem šovu. Scenarijev ni bilo, v nekdanjem lokalu Bachus, kjer smo bili, se je vse dogajalo spontano. Z nekaterimi udeleženci se še vedno družim.
Preberite še:
Premalo se zavedamo: krst osvobaja!
Kako gledate na vse več resničnostnih šovov, ki pri nekaterih postajajo ne le večinska, ampak pogosto osnovna tema pogovorov?
Že Rimljani so govorili o kruhu in igrah. Američani so nam dali pokovko, čips, filme in resničnostne šove. Nekateri gredo v ekstrem in so že “bolno” vpleteni. Šovi so dobra stvar, da ljudi odpelješ od razmišljanja o sistemu, ki ni ravno pozitiven. Daš jim malo iger in so veseli.
Gregor Zonta o tatujih:
Za konec – lahko pojasnite simboliko tatujev, ki jih imate na levici?
Zakaj sem si dal na roko pekel in raj? Včasih sem prijazen, “priden”, zato podoba raja. Kdaj pa sem razburjen kot iz pekla. Ne kot hudič, ampak živčen, napet. Zato sem si omislil to simboliko. A v moji duši vselej zmaga raj. Na splošno sem normalen, ne “hudičast”.
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
Preberite še:
11 priporočil, ko gremo z majhnimi otroki k maši
Preberite še:
To je samostan, v katerem je deloval sloviti slovenski pridigar
