Sveto, lat. sacer ali sacrum, označuje nekaj, kar je namenjeno Bogu, nekaj dragocenega in nedotakljivega, pred čimer v spoštovanju obstojimo in priznamo mejo, ki je ne bomo prekoračili. Ni težko nakazati, kako človek izgublja občutek za sveto, saj se s tem srečujemo na vsakem koraku. V svetu brez svetega skoraj ni več prostora ne časa, ni bitja ne snovi, ki bi bilo zunaj utilitaristične logike pohlepa, sebičnosti in napuha.
Preberite še:
Kaj imajo skupnega Bog, žena in denar?
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
Kaj nam je danes “sveto”? Življenje? Družina? Narava? Moč? Slava? Korist? Užitek? Izkušnja svetega je korak iz samega sebe. Življenje je šola ne ravno lahke poti do sočloveka. S priznavanjem Tretjega nad nami pa se razširi prostor za spoštovanje bližnjega kot sebi enakovrednega pred Najvišjim in se ob preseganju lastne subjektivnosti vzpostavi uravnilovka dobrega, resničnega in lepega. Vsi smo na istem, ko gre za izkušnjo življenja in smrti, osmišlja jo pogled od zunaj, še bolj pa z vrha.
Rainer Maria Rilke to čudovito izpove v pesmi Jesen:
Listje pada, pada iz daljave,
kot bi venelo v oddaljenih vrtovih neba;
pada s kretnjo zavrnitve.
In v noči težka zemlja
pada iz zvezd v samoto.
Vsi padamo.
Ta roka pada.
In glej še druge: v vseh je.
In vendar je nekdo, ki padec
z neizmerno nežnostjo
ujema v svojih rokah.
Preberite še:
Fenomen Jordana Petersona in njegovih 12 pravil za življenje
Preberite še:
Zakaj se katoličani spovedujemo duhovniku, ne kar Bogu?
Vsakogar bo doletel padec, nanj pa se lahko različno odzovemo. Sveto razkriva počelo dajanja in darovanja. Žrtvovanje, lat. sacrificium, dobesedno pomeni delati sveto, pa naj bo to daritev Bogu ali darilo sočloveku iz nesebične naklonjenosti. Najvišji izraz darovanja je Jezusovo življenje, smrt in vstajenje, najgloblji simbol pa križ. Ta drža iz posameznika ustvarja osebe, sposobne odnosov ljubezni, zmožne življenja v skupnosti.
Preberite še:
Kaj morate početi, če želite biti v življenju zares srečni?
Preberite še:
“Prekleti psi z ovratnicami!”
Mogoče nas mora Cankar spet popeljati skozi Podobe iz sanj, kjer nas bo smrt vprašala: “Človek, povej, kako si živel, komu živiš!” In nas bo izzvala: “Koga boš klical na pomoč, da ti bo v trpljenju stal ob strani?” Morda bomo izjavili: “Mati!”, pa se smrt ne bo zdramila iz molka in mrakobe. Vzkliknili bomo: “Domovina!” in bo “postal milejši in jasnejši plamen njenih oči”.
O, da bi se takrat tudi nam “v grozi in bolesti razklalo srce, da bo dalo vse, kar je še imelo” in bomo izrekli: “Bog!” In, kleče pred Svetim, se bomo zbudili “iz dolge, strašne bolezni”. In za roko nas bo držal nekdo, ki mu je ime “Življenje, Mladost, Ljubezen”.
Članek je bil objavljen kot uvodnik tednika Družina, št. 17.
Preberite še:
Duhovnik nastopil v oddaji talentov in pustil vse odprtih ust
Preberite še:
Še en velikan, ki je ostal v senci slovenske zgodovine
Preberite še:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne