Aleteia

Smrt mlade športnice. Starši, ste povzročitelji pritiskov?

Deli

Smrt komaj 18-letne deskarke na snegu iz Velike Britanije sproža številna vprašanja o (prevelikih) ambicijah in pritiskih

Športni svet, predvsem v Veliki Britaniji, je po enem tednu še vedno pretresen zaradi smrti deskarke na snegu Ellie Soutter. Domnevajo, da je šlo za samomor, in sicer na njen 18. rojstni dan. Ellie je bila ena najbolj obetavnih mladih deskark na Otoku. Lani je na olimpijskih igrah mladih osvojila edino britansko kolajno ‒ prihod v cilj najdete v zgornjem videu ‒ in bila zastavonoša na zaprtju iger.

“Hotela je biti najboljša in nikogar razočarati. Vse se je začelo s tem, da je zamudila let, ki bi jo odpeljal na priprave britanske ekipe. Ni želela razočarati ne ekipe ne mene. Tragično je, da takšna malenkost pripelje nekoga čez rob. Otroci so v športu pod velikim pritiskom,” BBC navaja izjavo njenega očeta Tonyja: “V medijih in nasploh bi morali bolj širiti zavest o duševnem zdravju.”

Stiska zaradi denarja

Ker ni prihajala iz premožne družine, se je morala njegova hči v preteklosti marsikdaj odpovedati kakemu tekmovanju ali pripravam zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Zato je čutila še večje breme. V mlajših kategorijah so športniki praviloma večinsko odvisni od financiranja staršev.

Po navedbah Tonyja je tako Ellie sezona s stroški za tekmovanja, potovanja, nastanitve in trenerje stala okrog 30 tisoč funtov, kar je približno 33 tisoč evrov. Družina se je po njeni smrti odločila ustanoviti sklad, ki bo gmotno pomagal mladim športnikom.

Embed from Getty Images

Kaj pa starši?

Ob tem dogodku pa se mora zelo zamisliti še nekdo – starši. V kolikšni meri so oni ustvarjalci pritiska na svoje otroke? Skušajo svoje neizživete ambicije uresničiti skozi svoje naslednike? Si s pomočjo domnevno vrhunskega športa in želenega zaslužka nekoč omogočiti lagodno življenje?

O zabavi, mejah, zmagah in zrelosti

“Pritiski človeka peljejo naprej. Če se želiš le zabavati in imeti ‘fajn’, zmag ne bo. Kaj je preveč? Ne gre le za šport. Ljudje delajo samomore tudi iz drugih razlogov. Starši se velikokrat sprašujemo, ali smo (pre)zahtevni v zvezi s šolo, izbiro partnerja in še čem. Če smo pametni, se vedno sprašujemo, kje je še sprejemljiva meja pritiskov. Iskati zgornjo mejo, a ne iti čez,” športni psiholog Matej Tušak opozarja tudi na drugo plat pritiskov in pomembnost zavedanja mej.

Embed from Getty Images

Ključna beseda: pogovor

“Ko sem strog do svojega sina, se vselej sprašujem, ali nisem pretiraval. Prek pogovora preverim, ali je to stvar morda premočno dojel. Za to je z otrokom treba imeti dober in sproščen odnos. Nekateri ljudje niso pripravljeni pogledati drugače od svojih prepričanj. V športu ni nič drugače. Res pa zaradi rezultatov dobivaš še bolj intenzivno povratno informacijo. To lahko malo prej zapelje. Zrelost je treba imeti na vseh področjih enako,” poudarja predavatelj na različnih fakultetah.

Kričeči in zmerjajoči “navijači”

Tudi ob številnih slovenskih tekmovališčih je mogoče videti in še posebej slišati “navijanje”, ki je daleč od korektnega in športnega, z besnim kričanjem in zmerljivkami nasprotnih igralcev in trenerjev ali ogorčenjem, ker “njihov” ne igra toliko, kot si zamišljajo starši.

Stopnja živčnosti staršev je pogosto bistveno večja od nervoze tistih, zaradi katerih so na tekmi, s čimer zbegajo ali v nelagoden položaj spravijo tudi otroke. Po mnogih klubih so tako uvedli kodekse obnašanja staršev. Navsezadnje je šport le igra.

Da naj ima intelektualni razvoj s šolo in vrednotami, kot sta disciplina in vztrajnost, prednost pred športnim rezultatom, je v intervjuju za Aleteio pred kratkim poudaril tudi nekdanji nogometaš in zdaj trener Dejan Grabić: “Da lahko živijo od nogometa, uspe le enemu ali dvema odstotkoma fantov, ki trenirajo. Zato je treba zelo znižati ambicije.”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.