“Potem ko sem videl ta film, nima več smisla reči, da nečesa ni mogoče odpustiti,” je svoje vtise strnil španski gledalecŠpanski režiser Juan Manuel Cotelo – avtor filmov, kot sta Marijina zemlja in Poslednji vrh – je 9. novembra premierno predstavil svoj najnovejši film Največji dar v Španiji, v dnevih po tem pa ga predstavlja še v mnogih drugih državah: Mehiki, Salvadorju, Gvatemali, Panami, Kostariki, Nikaragvi, Hondurasu, Ekvadorju, Kolumbiji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Romuniji …
Od četrtka, 15. novembra, dalje bo film na ogled tudi v Sloveniji.
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
V uradnem napovedniku filma Največji dar najdemo rdečo nit Cotelove najnovejše produkcije. Če si občinstvo za konec običajno “želi” maščevanja (kjer “dobri” ubije “hudobnega”), Cotelo na podlagi resničnih zgodb odpuščanju, ki se zdi popolnoma nemogoče, ponudi “boljšo jed”.
Od kod vam ideja za film o odpuščanju, temi, ki gre popolnoma proti toku?
Juan Manuel Cotelo: Ne verjamem, da gre za film proti toku. Zdi se mi, da so filmi, v katerih za “srečen konec” ponujajo maščevanje, popolnoma proti toku, proti družbi in proti posameznikom v njej. Mislim, da grem s filmi, ki za srečen konec ponujajo resnico in ne fikcije, prav lepo s tokom. Ni boljšega srečnega konca, kot je odpuščanje.
Poleg tega je film nastal, ker sem bil sam priča dragocenim srečanjem starih sovražnikov, ki so se objeli, se poljubili, skupaj jedli, peli in plesali … Tega mi niso povedali drugi, to sem sam videl.
Preberite še:
Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?
Biti priča takšnim srečanjem je bilo tako zelo ganljivo, da se mi je zdelo nujno, da o njih pripovedujem. Še posebej tistim, ki verjamejo, da zanje ni več odpuščanja, ali menijo, da je to, kar so storili, neodpustljivo. Dovolite, da vam prek teh zgodb pokažem, da to ni res. Naj bodo zgodbe še tako tragične, mračne in grozljive, obstaja “srečen konec”, ki ga je mogoče doseči.
Kakšno je sporočilo, ki bi ga radi prenesli, in kaj si želite, da bi od filma odnesli ljudje?
Če bi lahko v eno samo besedo strnil vse, kar bi si želel, da bi gledalec nesel s seboj domov, bi bila ta beseda upanje. Ne obupaj, čeprav vse kaže na to, da ni izhoda, da si obsojen na žalost, zamero … ne, ne obupaj!
Verjamem, da bodo gledalci od filma odhajali z možnostjo, da za svoje reči prosijo odpuščanja v moči tega, kar so naredile v filmu prikazane osebe. Drznil si bom odpustiti. Naredil bom korak in prosil odpuščanja ter tudi sam odpustil. Verjamem, da se bo po filmu zgodil val spravnih dejanj.
Globoko v sebi vsi hrepenimo po odpuščanju, a mnogi ne znamo odpuščati.
Prepričan sem, da znamo vsi odpustiti. Vsi znamo ljubiti. Za to ne potrebujemo tečaja. Znali smo ljubiti svoje starše, odkar so nam dali življenje. Ustvarjeni smo za ljubezen. Zakaj smo takšni odvisniki od odpuščanja? Ker vsi potrebujemo objem. Zakaj ne smemo zavreti nagiba, da bi komu odpustili? Ker vemo, da nam bo dobro delo, da ne bo dobro le za drugega, ampak tudi za nas same.
Moj nasvet bi zato bil: manj misliti, preprosto ljubiti.
Bi bil svet drugačen, če bi ljudje razumeli, da je največji dar, da odpustimo in da nam je odpuščeno?
Svet bi bil drugačen, toda ne, če bi razumeli, ampak če bi to storili. Včasih se nam zdi, da bomo svet rešili tako, da bomo stvari razumeli. Pa ni tako. Hočem reči, da rešitev ni v tem, da vemo, kaj je dobro, ampak da to tudi naredimo. In kadar česa ne naredimo dobro, nič hudega. Še vedno lahko prosimo odpuščanja in začnemo znova, ne da bi se nasitili lastnih napak.
Preberite še:
Zakaj je dobro odpustiti tudi samemu sebi
Razum nam velikokrat postane izgovor, da ne ljubimo. Ljubezen sem razumel in mi to zadošča. Pa ni tako, teoretični izpit ste naredili z odliko, ampak tokratni izpit je praktičen in ne teoretičen.
Dejansko bi bil svet drugačen, če bi se jaz spremenil. Ni mi treba čakati, da se spremenijo voditelji, mogočneži, mediji … Izkoristiti čas pomeni videti, kako lahko osebo, ki je pred menoj, ljubim danes.
Obstaja odpuščanje brez pozabe?
Jaz nisem gospodar svojega spomina. Dejstvo, da se spominjam svojih ran in ranjenosti, me ne sme skrbeti. To je človeško. Skrbeti me mora, če kuham zamero. Proti temu se moram boriti. Načrtno poskušanje samopraznjenja težkih spominov ni dobra ideja.
Zgodi pa se, da Bog kdaj nakloni milost pozabe. Bog sam pozabi naše grehe, nam pomaga odpustiti in pomaga, da ne mislimo več na svoje rane. Ampak to je dar, ni nekaj, kar si lahko zadam za cilj.
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
Kje na svetu je največ zla?
Zlo ne pozna zemljepisnih meja. Kjer sta dve osebi, se bosta ti gibali med ljubeznijo in uničenjem, ker se drug drugega nujno dotikamo. Nismo koščki mila, da bi drug po drugem drseli. Naš stik ali dotik je lahko božanje, praska ali rana.
Pomembno je, da se ne osredotočamo le na rane. Če vidim samo rane in tarnam, lahko izkrvavim. Lahko pa tudi kaj naredim, lahko neham jokati, pokličem zdravnika … nekaj storim.
Preberite še:
Ne zmoreš odpustiti? Nasveti za opuščanje zamer
Ob robu družbenih in političnih vprašanj je prvi korak dosegljiv vsakomur izmed nas – za to ni treba biti predsednik vlade. Gre za vprašanje, kako ljubim v lastnem domu, kakšen zgled dajem svojim otrokom z dejanji in besedami, kako jih vzgajam …
Ko gledam nogometno tekmo in zmaga nasprotnikova ekipa, jim dajem zgled ljubezni ali jih na “nedolžen” način učim sovraštva do nasprotnika? Kako govorim o sodniku? Kako govorim med vožnjo, ko kdo naredi prekršek? Če sem takšne vrste, da hitro potrobim, na cesti ustvarjam napeto ozračje. Stvar moje odločitve je, ali bom ustvarjal ozračje ljubezni ali napetosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Treba se je odpirati milosti, ki zagotovo spremlja vsako bolečino”
Preberite še:
“Si želite doživeti nekaj nadnaravnega? Odpustite nekomu”
Preberite še:
Martin Golob razkriva, kaj nosi v nahrbtniku
