Razmišljal je celo, da bi šel za duhovnika, nato je kazalo, da bi lahko postal zdravnik, na koncu pa …Peter Svetina je slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec in predavatelj na univerzi v Celovcu. Čeprav je najprej študiral medicino, se je pozneje vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral slovensko književnost in jezik ter magistriral in doktoriral iz starejše slovenske poezije.
Kot pisatelja ga je najbolj prepričal otroški svet, zato je bila tudi njegova prva objavljena knjiga slikanica O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov. Sledilo je še več knjig za otroke in mladino, pozneje pa tudi pesmi za odrasle. Poleg otroških knjig danes piše strokovne in znanstvene članke o starejši slovenski in mladinski književnosti, o kriminalkah in baladah, pa tudi prevaja.
Je poročen in oče dveh otrok. Zase pravi, da se zelo dobro znajde v otroškem svetu, malo manj pa v najstniškem, s katerim se spopada zdaj. To je svet, o katerem se vsak dan nekaj novega nauči in predvsem sproti uči.
Preberite še:
Ta neverjetno drobcena knjiga iz srednjega veka vas bo navdušila
Z njim smo se pogovarjali o njegovi življenjski poti in kako je prišel od tega, da je razmišljal, da bi šel celo za duhovnika, do pisatelja otroških knjig.
Pa začnimo na začetku.
Ko ste morali v času srednje šole opravljati 14-dnevno prakso, je bila vaša želja ta, da bi odšli v samostansko knjižnico v Stični. To vam je uspelo in dva tedna ste vsak dan delali v knjižnici z menihi v klavzuri. Nam lahko poveste kaj več o tej izkušnji in zakaj ste si želeli ravno tja?
Prakso smo si lahko izbrali sami in profesorja sem vprašal, ali lahko grem v knjižnico v Stično, in se je strinjal. Tako sem se nekega dne usedel v vlak, šel do samostana, pozvonil in prosil za patra Antona Nadraha. Ko se mu povedal za svojo željo, se je strinjal, da pridem.
Tako sem bil 14 dni tam, odstopili so mi meniško celico in živel sem med njimi. Ponoči sicer nisem vstajal za molitve. Vstajal sem zjutraj in šel v knjižnico ter tam delal.
Popoldne, ko sem imel prosto, so se pa menihi odločili, da se bodo z mano malo ukvarjali, da mi ne bo dolgčas. Z njimi sem hodil na sprehod in se pogovarjal.
Ta izkušnja mi je bila zelo zanimiva, ker sem tudi sam nekaj časa razmišljal o duhovniškem poklicu. Mene je sicer zelo privlačila predvsem jezuitska duhovnost. A so se stvari na koncu drugače izšle in se nisem odločil za to pot. Me pa še danes jezuitska duhovnost zelo nagovarja.
Preberite še:
“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”
Preberite še:
“Meditirala sem, se ukvarjala z jogo, postala veganka. Samo, da bi mi bilo lažje”
Hodili ste tudi na duhovne vaje v tišini. Kaj pa vam pomeni ta umik in zakaj se človek odloči za to?
To je metoda, ki služi kot pomoč pri odločanju. Ko sam začneš pri sebi prepoznavati vzgibe in vidiš, kako odreagiraš v določenih situacijah, potem se da prepoznati tudi, katera je tista odločitev, ki te pomirja in je taka, da boš z njo lahko živel. To je ena stran te metode.
Drugo je pa tišina. To imam pa na splošno zelo rad. Velikokrat se umaknem zaradi vseh obveznosti, ki se nakopičijo. Zelo veliko ljudi namreč potrebuje nekoga, ki posluša, in ponavadi sem jaz tisti, ki posluša. In ko si enkrat nasičen s tem, se moraš kar malo umakniti.
Nekoč sem enostavno sedel v letalo in odletel na Portugalsko. Ko sem prišel nazaj in razmišljal o vsem skupaj, pa sem ugotovil, da sem tam govoril vsega skupaj morda 10 minut, pa tega nisem sploh opazil. A me to sploh ne moti. Motilo bi me kvečjemu obratno. Govorjenje in poslušanje, to mi je naporno, tišina mi ni.
Preberite še:
Jordan Peterson: Vedno sem delal tisto, za kar se mi je zdelo, da ima smisel
Po srednji šoli je prišla odločitev za študij. Skoraj ste že postali zdravnik, potem pa ste si premislili in se odločili za študij slovenistike. Zakaj?
Bolj je primerno vprašanje, zakaj sem se odločil za medicino, saj sem ves čas govoril, da bom študiral literaturo.
Vseeno sem se v gimnaziji odločil za študij medicine, naredil sprejemne izpite in potem dve leti to tudi študiral. Ampak vedno je bilo tako, da sem izpite ali kolokvije prvič vedno padel. In mi je brat, ki je psiholog, rekel, da pa ni treba, da si uničim zdravje zaradi študija.
O tem sem premišljeval in se spraševal, ali je kaj narobe z mojim spominom ali pa morda z motivacijo. Naredil sem celo eksperiment, koliko časa bom potreboval, da se bom naučil Prešernov krst, torej uvod v Krst pri Savici, na pamet. Potreboval sem natančno 20 minut. In potem sem si rekel, da če se pa to lahko naučim, pri anatomiji imam pa težave, gre pa verjetno res za vprašanje motivacije. Študij sem tako zamenjal in študiral to, kar sem tako ali tako ves čas govoril, da bom.
Na koncu ste torej pristali pri slovenistiki in se posvetili pisanju. Vaše prvo delo je bila slikanica z naslovom O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov. Kaj vas je popeljalo v ta otroško-mladinski svet?
To sem imel že od doma. Oče in mama sta oba novinarja. Mama se je na radiu zelo veliko ukvarjala z mladinsko literature, njena kolegica pa je bila Ela Peroci. Na drugi strani je bil očetov kolega Jože Snoj. Oba sta nama z bratom vedno podarila kakšno knjigo, s tem, da smo tudi doma imeli ogromno knjig.
Tako se mi je zdelo samo po sebi umevno, da če že grem v pisanje, da je to otroška literature. To so stvari, ki so mi bile vedno zelo blizu.
Preberite še:
Zakaj je tako pomembno, da otrokom beremo pravljice?
Kaj konkretno pa vas navdihuje v tem otroškem svetu?
Pri otrocih se zmeraj bolje počutim. Pogovor z njimi mi je vedno sproščujoč in veliko bolj vesel sem, ko se pogovarjam z otroci kot pa z odraslimi. Ko so zraven otroci, nimam nobenih problemov, ali zadržkov, ali kakšne silne treme. Zdi se mi, da je to en tak svet, kjer se ne blefira. Otroci tudi zelo hitro povedo, ali je nekaj v redu ali ni, ali se dolgočasijo …
Ste svojim otrokom kdaj brali svoje pravljice?
Nista tega marala. Sin je vedno bral bolj kakšne detektivke. Tudi nista dovolila, da bi jima pripovedoval. Zmeraj sem moral brati in onadva sta izbrala knjige. Tako da zelo dolgo nista vedela, da sploh kaj pišem. Potem sta se pa čudila: “O, to si ti pisal!”
Smo imeli pa tudi pri nas veliko literature in otroka sta veliko brala. Nista pa bila nič obremenjena s tem, da imata doma pisatelja.
Pravljice predstavljajo nek domišljijski svet. Ali vi pri pisanju črpate tudi iz osebnih izkušenj, morda družinskega življenja, ali gre pri tem izključno za domišljijski svet?
Vedno črpam iz realnosti. Od teksta do teksta bi lahko povedal, kje sem kakšne stvari videl ali kje so kakšne podobe. Od kje so in od kdaj so. Sploh ni vse domišljija. So tudi realne osebe, le da so potem literarizirane.
Realne stvari so vključene v vsak tekst. Pisati kar tako na pamet je težko, ne da bi bil pri tem zelo šablonski.
Preberite še:
Veste, da si lahko priskrbite avdio knjigo Nove zaveze v slovenščini?
Preberite še:
Za vse, ki si želite več brati, a “nimate časa”
Kakšen bi bil vaš nasvet staršem, kako otrokom približati bralno kulturo?
Če ima otrok možnost, da te stvari dobi, da jih ima na razpolago, se to lahko razvije, ni pa nujno. Če mu to možnost omogočiš, potem je možno, da bo to počel. Če mu je ne omogočiš, je ta verjetnost veliko manjša.
Če nekdo od staršev tudi sam bere knjige, jih kupuje, si jih sposoja in jih ima doma, je to neka vrednota in to otroci prepoznajo, ne da bi jim ti to govoril. Če pa ne in ga boš silil, da bere, medtem ko boš sam gledal televizijo, potem pa težko, da boš otroka prepričal.
Pa je v Sloveniji dovolj kakovostne literature za otroke in mladino?
Mislim, da je. Tako slovenske literature, ki jo pišejo slovenski avtorji in avtorice, pa tudi dobre prevajalce imamo.
Se mi pa zdi dobro, da poleg kakovostne literature otrok bere tudi tisto, kar sam hoče. Tudi če je to nekaj trivialnega, se pravi šund in nič posebnega. To pa že čisto zaradi tega, da bo potem tudi sam lahko ločil, da obstajajo različne ravni literature. Da je kvaliteta različna, da so ilustracije različne.
Od samih dobrot se tudi ne moremo imeti prav fajn.
Preberite še:
Majhne in preproste stvari, ki vam napolnijo baterije
Zdi se, da danes vedno manj pogosto vzamemo v roke knjigo in jo preberemo. Predvsem mladi pa tudi odrasli knjige najraje prebirajo na pametnih napravah. Zakaj se vam zdi pomembno, da imamo knjigo tako … fizično v roki?
Meni knjiga diši. Vedno jo voham, ko jo dobim. Se mi pa sicer ne zdi tako bistveno, kako nekdo bere knjigo. Ali elektronsko ali v fizični obliki.
Sam imam raje knjigo. Že zaradi samega otipa in vonja mi je drugače. Ampak ljudje smo si različni. Nimam pa občutka, da bi elektronska knjiga oz. bralniki tako povozili tiskano knjigo, kot se je morda napovedovalo.
Preberite še:
Zakaj je vredno obiskati 34. Slovenski knjižni sejem
Preberite še:
5 izvrstnih knjig, ki so letos dobile tudi filmsko upodobitev
Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”
