Aleteia

Jordan Peterson: Vedno sem delal tisto, za kar se mi je zdelo, da ima smisel

JORDAN PETERSON
VID PONIKVAR | SPORTIDA
Deli

Zvezdnik konservativne misli o ljubezni, odpuščanju, svoji depresiji in strahu pred smrtjo

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Na katerem dogodku ste v manjšini, če ste ženska oziroma če ste stari več kot 35 let? Na “rave partyju” morda? Da bi bil lahko to koncert metalne glasbe, o tem že dvomim. Ne, to velja za predavanje Jordana B. Petersona – prodornega kanadskega kliničnega psihologa in profesorja, ki je postal slaven, ko se je javno postavil po robu novim pravilom o uporabi spolno nevtralnih osebnih zaimkov na univerzi v Torontu, kjer predava. S predavanji na YouTubu se je njegova slava razširila po vsem svetu.

V Sloveniji smo ga spoznali predvsem prek knjige 12 pravil za življenje, protistrup za kaos, kot že omenjeno pa je navdušil tudi z nastopom v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo ga v intervjuju povprašali še o nekaterih temah, ki jih v svojih nastopih ne obravnava pogosto.

Katerega izmed 12 pravil se najtežje držite?
Verjetno pravila govorite resnico – ali vsaj ne lažite. To je najtežje.

Zakaj tako redko uporabite besedo ljubezen? Kaj je za vas ljubezen?
To je želja, da bi vsemu, kar živi in trpi, šlo kar se da dobro. To je beseda, ki jo je treba uporabljati varčno. Z njeno prepogosto, lahkomiselno in brezbrižno uporabo jo razvrednotimo. Z drugimi besedami, uporabiti jo moramo le, ko jo situacija zahteva. Govoriti o ljubezni … to je precej zahtevno.

JORDAN PETERSON
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Ali vera v Boga pomaga premagovati kaos? Pomaga nekomu, da postane boljši?
Ne vem, ali gre toliko za vero kot za strah. Saj veste, da pravijo: “Začetek modrosti je strah Gospodov.”

Kakšne vrste strah je to?
Recimo strah, da je to, kar počnete, dejansko pomembno. Ali da kar napišete, dejansko šteje. Da spreminja potek dogodkov. In da etična odgovornost dejansko obstaja. Verjamem, da ljudje spreminjajo možnosti prihodnosti v stvarnost sedanjosti. In to počnejo z etičnimi odločitvami.

Ko nekaj zapišete, s tem določate, kakšen bo svet. Če ste pametni, bi vas to moralo strašiti.

To moramo početi previdno, ker se stvari lahko zelo poslabšajo. Vi pa lahko k temu pripomorete. In to tudi počnete, če ste neprevidni pri besedah. Povečate možnost, da se bodo stvari bistveno poslabšale. To toliko bolj drži, kolikor večjo avtoriteto imajo vaše besede.

JORDAN PETERSON
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Verjamete v moč odpuščanja? Zakaj ga potrebujemo?
Ker vsi delamo napake. Obstaja stara ideja, da ima Bog dve roki: usmiljenje in pravičnost. Če bi obstajala le pravičnost, bi bili v resnih težavah. Če pa bi obstajalo le usmiljenje, bi lahko počeli, karkoli bi želeli. Noben od teh dveh ekstremov ni pravi.

Človek upa, da bo lahko po padcu znova vstal in podobno prijaznost izkazal tudi drugim, seveda pa nihče izmed nas ni popoln. Ampak to ne pomeni, da ne bi smeli imeti idealov ali da ne bi smeli biti odgovorni za svoje početje.

Obstajajo pogoji za odpuščanje. Ko moramo na primer odpustiti samemu sebi, moramo najprej priznati, da smo naredili napako, in se pokesati. Nato je treba ugotoviti, zakaj smo to storili, saj lahko korenine segajo daleč nazaj in kažejo na resno značajsko pomanjkljivost. Nato je napako treba popraviti in priseči, da je ne bomo ponovili.

Razlog za to, da si odpustimo in popravimo, kar smo naredili narobe, pa je v tem, da iste napake ne bomo več ponavljali. To je pravzaprav pravi pomen spomina. Številni menijo, da je spomin zato, da se spominjamo preteklosti. Pa ni tako. Spomin je namenjen temu, da napak iz preteklosti ne bomo ponavljali.

JORDAN PETERSON
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Na predavanju ste govorili o tem, zakaj so dobri ljudje v imenu ideologij pripravljeni početi slabe, resnično slabe stvari. Menite, da smo znova v nevarnosti, da tako globoko zapademo v ideologijo? Kaj je protistrup za to?
Ta nevarnost vedno obstaja. Edini uspešen protistrup proti tiraniji in katastrofi je resnica. Rekel bi, da je dober začetek, da kot suveren državljan vzamem svojo moralno obvezo resno. Naloga novinarjev je, da poročajo resnico. Resnico pa moraš ponotranjiti, živeti.

Včasih govorim s katerim od novinarjev, ki ima polna usta ideologije. V njegovih besedah ni resnice. Kot bi se pogovarjal z lutko. Lahko predvidim vse, kar bo rekel. Del problema je, da tega, kar govori, ni ponotranjil.

Če želiš imeti resničen pogovor, moraš verjeti v to, kar govoriš.

Postaneš posameznik, ki se lahko identificira. Proti nagnjenosti k tiraniji se lahko boriš tako, da postaneš resnična oseba, da to, kar veš, da je resnično, integriraš v svoje življenje. Da govoriš iz sebe, saj tega ne more govoriti nihče drug razen ti.

Kaj storiti, ko nimamo notranje moči, volje, da bi stopili na pot spremembe?

Ciljajte nižje. Lahko se tudi s kom pogovorite, ni treba, da vse naredite sami. Ampak ko veste, da bi nekaj morali storiti, pa se čutite nesposobne ali se preprosto ne morete tega lotiti kljub svojim najboljšim naporom … bodite bolj ponižni. Če začnemo z dovolj majhnimi koraki, se kmalu pokaže pot, ki pelje naprej in navzgor.

Kako to, da vas ni strah govoriti o tem, da trpite za depresijo?
Zakaj menite, da me ni strah? V stanju groze sem bil kaki dve leti. Precej me je bilo strah.

V družbi je to velik tabu …
Stvari so, kakršne so. Upam, da to ljudem pomaga. Za vsako stvar je treba plačati ceno. Treba je plačati ceno za molk, treba je plačati ceno za govorjenje. Predstavljam si, da sem bil dovolj verodostojen, in zdelo se mi je potrebno govoriti o tem. Vem, da je depresija neverjetno hromeča bolezen.

Hčerka je močno trpela za artritisom in zaradi tega v letu in pol izgubila gleženj in kolk. Tudi sicer se je stanje hitro slabšalo. Vprašal sem jo, ali bi raje bolehala za artritisom ali depresijo. Niti za trenutek ni pomišljala in odgovorila, da za artritisom. Precej huda stvar je to. Koristno je to osvetljevati.

Kako si pri tem pomagate?
O, na veliko načinov. Dolgo sem jemal antidepresive; zdaj jih ne jemljem več. Kaže, da je depresija našo družino prizadela kot stranska posledica neke avtoimunske bolezni. Zdaj nam je že malo bolj jasno, kaj bi ta bolezen lahko bila. Imam zelo strogo dieto in zdi se, da – presenetljivo – zelo pomaga.

Počel pa sem tudi druge stvari. Vedno sem delal tisto, za kar se mi je zdelo, da ima smisel, da je vredno početi, tudi če imam slab dan. Obdaja me družina in veliko prijateljev. Skušal sem graditi življenje in v njem je veliko izvirov smisla. Tudi to te drži pokonci, ko je temneje, kot bi smelo biti.

JORDAN PETERSON
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Še drug tabu danes je smrt. Ali vas je strah umiranja?
Vsakogar je strah smrti. So stvari, ki me jih je bolj strah od tega … Misel na to pomaga.

Na primer?
(molk) Bolj me je strah pekla kot smrti.

Kako ga skušate preprečiti?
Poskušam ne lagati.

Ali res pobožate mačko, če jo srečate na ulici?
Da, to storim, ko niso preveč izbirčne in pridejo mimo ter rečejo: “Živijo.”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.