Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kaj z otroki storiti ob vulgarnih vsebinah v medijih?

TV
Andrey_popov - Shutterstock
Deli

Kristjanova dilema ob spremljanju neprimernih medijskih vsebin

Verjetno se je tudi vam že zgodilo: sredi belega dne in po možnosti v družbi svojih otrok med brkljanjem po hiši poslušate radio, ko iz predvajajoče se pesmi naravnost v vaše uho (in ušesa vaših otrok) prileti sočna kletvica ali z letala vidno namigovanje na spolnost.

Kaj v tistem trenutku storite? Možnosti je več. Lahko planete k radijskemu sprejemniku in ga besno ugasnete ter brkljate naprej, kot da se ni nič zgodilo. Če ste sami, je to zagotovo najboljša možnost. Če je z vami otrok, je bolje, da izvedete prej opisani postopek, z eno razliko: otroku razložite, zakaj ste to storili. Tretja možnost, ki se je najbrž poslužuje večina staršev, je, da stvar preprosto ignorirate in po tihem upate, da otrok kritične besede ni zaznal. Včasih se v misli prikrade še opravičilo: “Takšen je pač svet, zakaj bi otroka zavijal v vato?”

Namesto v vato zaviti v kritično mišljenje

Res je, otroka se ne sme zavijati v vato. S preklinjanjem se bo srečal v vrtcu, šoli, med študijem, v službi in celo doma. Čeprav je lepo vzgojen in sam ne preklinja. Bi ga pa bilo smiselno pošteno zaviti v sposobnost kritičnega mišljenja, pa čeprav do vsebin medijev, ki naj bi bile sprejemljive, ovrednotene in primerne.

Pa pustimo zdaj otroke. Tudi odrasli včasih precej nekritično spremljamo medijske vsebine, naj gre za neokusne pesmi, humoristične oddaje ali komentarje, ki teptajo naše vrednote. Ali smo kot kristjani glede tega dolžni karkoli narediti? Kdaj je bratsko opominjanje primerno in kdaj bi se ga lahko razumelo zgolj kot vzvišeno obsojanje?

Na neprimerne vsebine se lahko odzovemo na različne načine. Eden je, da nastavimo še levo lice in brez odziva sprejemamo udarce. Pri intervjujih, na primer, je tako še najbolje, saj vas bo urednik ob morebitnem kritičnem odzivu prijazno opomnil, da gre za osebno mnenje gosta, ki ne potrebuje strinjanja poslušalcev. Vse lepo in prav, dokler radijska hiša izbira goste z različnimi vrednotami in mnenji.

Vsak komentar vsaj nekaj zaleže

Najvarnejša od vseh možnosti je, da vedno spremljate katoliške medije in se preostalim preprosto izogibate. Vsekakor ne boste slišali preklinjanja, oddaje vam bodo pisane na kožo in nikoli se vam ne bo treba bati, da bi kaj neprimernega doseglo ušesa vaših otrok. Vendar so vsebine drugih medijev odsev širše družbe, katere del smo tudi mi, kristjani. Ali je primerno, da svojih stališč ne izrazimo in raje ponižno (pasivno?) prenašamo sprevračanje, napačno argumentiranje ali celo blatenje naših vrednot? Ali ni tudi Jezus jasno izrazil svoje nestrinjanje z velikimi duhovniki in farizeji?

Ob vsebinah, kjer prihaja do očitne pristranskosti, zato raje posezite po drugi Jezusovi tehniki: prevračanju miz v templju. Omenjene tehnike se lotite mirno in ne sovražno, saj boste sicer poteptali ravno tiste vrednote, ki jih zagovarjate. Pravi naslov za to je varuh pravic gledalcev in poslušalcev, ki bo sicer v večini primerov prijazno ovrgel vaše navedbe, kljub temu pa smete upati, da bo vašo pripombo prenesel medijski hiši, ki bo o vsebini morda vsaj razmislila.

Primer: lani so na državni televiziji na dan Downovega sindroma zavrteli film o materi, ki je otroka s tem sindromom, ko je izvedela za diagnozo, splavila. Zaradi izbora filma se je na televizijo pritožilo veliko krščanskih mam in čeprav so se na javnem zavodu izvili z utemeljitvijo, da so želeli prikazati večplastnost problema, so letos na ta dan zavrteli film, ki Downov sindrom prikazuje v pozitivni luči.

Seveda se je treba vedno vprašati, ali je šlo resnično za sporno vsebino, ki poleg tega morebiti še krši kdo ve kateri zakon, ali pa smo bili prizadeti le mi iz kakšnih bolj osebnih razlogov. Resnici na ljubo lahko na različnih medijskih platformah večinoma spremljamo kakovostne in primerne vsebine. Zato se miz v templju ne dotikajte, če ni treba. Včasih bo bolj zalegla molitev za zdravo pamet – našo in urednikovo.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Polona Šergon
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več