V starodavnih, predvsem gotskih cerkvah sta bili temeljni tako lepota kot vertikalnost. Cerkev je morala biti zemeljska podoba nebeškega Jeruzalema in z njeno lepoto je morala usmerjati k Bogu. Kaj pa cerkve današnjega časa? Pogosto so videti kot hladne konferenčne dvorane!Vertikalna os križa, ki je ljubezen do Boga, nosi horizontalno. Prva zapoved, pravi Jezus Kristus, je: Poslušaj, Izrael, jaz sem Gospod, tvoj Bog. Torej vertikalni del podpira horizontalnega. Horizontala, ki je ljubezen do bližnjega, ljubezen do ljudi, ima svoj smisel samo, če je podprta z vertikalo.
Preberite še:
“Ne bom več hodil v cerkev!”
V grozljivih pokoncilskih cerkvah se je vertikalnost popolnoma izgubila. Za tabernakelj ne vemo, kje je. Križani je postavljen kakor pred skupščino in zato mu duhovnik, ki opravlja daritev, kaže hrbet. Da mu ne bi kazal hrbta, mora biti križani postavljen ob stran. Moč simbolnosti: tabernakelj kar nekje in križani ob strani – to je smrtonosno.
Velika cerkev (Bazilika Svete Trojice, op. ur.) v Fatimi je grozna: pritlikava, skrajno nizka: zgolj horizontala. Na keramičnih ploščicah v javnih sanitarijah so natisnjene svete podobe v obliki grafita. Hladno kot kakšna konferenčna dvorana. V ozadju grd križani, ki je neke vrste jagnje s človeškim obrazom. Kraj, posvečen Mariji, je kot bazen za majhne otroke, v katerem plava čolnič z napisom Stella Maris.
Prišel je čas, da znova začnemo verovati v nekaj in graditi katedrale.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.
Preberite še:
10 zanimivosti o katedrali Notre Dame
Preberite še:
Kje so najstarejše cerkve v Evropi?
Preberite še:
Če bi Martin Golob imel ferrarija …