Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Pri sedmih letih se je borila z rakom. Danes sanja, kako bi na istem oddelku pomagala drugim

Maddalena Vannicelli
Deli

V Perugii študira medicino in njena največja želja je, da bi delala v istem oddelku bolnišnice Deteta Jezusa, kjer se je sama zdravila, ko je bila otrok: “Kajti s svojim delom želim povrniti za to, kar so mi dali. Rada bi jim vrnila nasmeh”

Za italijanski dnevnik Corriere della sera je svojo zgodbo povedala Maddalena Vannicelli, danes dvajsetletno dekle iz Rima, ki sanja, da bi v bolnišnici Deteta Jezusa (Bambino Gesu) postala onkologinja pediatrinja. Verjetno se sprašujete, zakaj ravno v tej bolnišnici? Zato, ker ta zanjo predstavlja poseben kraj, kraj bolečine in novega rojstva.

Preberite še: Diagnoza rak te spremeni: Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. Delo počaka

“Drugi razred osnovne šole sem skoraj v celoti preživela v bolnišnici”

Ko je imela le sedem let, so ji diagnosticirali tumor. Strah vzbujajoče beseda za deklico drugega razreda osnovne šole in grozna za njeno družino. Vse se je začelo z oteklino desne roke, ki jo je opazila njena mama. Sprva je mislila, da gre za poškodbo ali za lažje vnetje, vendar je to žal bila alveolarna radbomiologija oziroma rak.

“In vendar je bil rak … Drugi razred osnovne šole sem skoraj v celoti preživela v bolnišnici. Večkrat sem bila operirana, zdravili so me s kemoterapijo in obsevanji. Zaradi učiteljic, ki so prihajale k meni, mi je uspelo slediti šolskemu programu. Bolnišnična šola mi je zelo pomagala, učila sem se italijanščino, matematiko, angleščino: seveda mi je glede na počutje uspelo narediti kdaj več, kdaj manj. Ko sem se počutila slabo, nisem mogla niti brati. A vseeno: učiti se je bilo zame okno v svet, pomagalo mi je pozabiti na to, kar se je dogajalo.”

Tako je Maddalena, da bi pozdravila svojo bolezen, dve leti preživela med stenami bolniške sobe in svojega doma. Zaradi šole in učenja ter domačih nalog se je počutila del svojega sveta kljub temu, da sta ji fizično slabo počutje in utrujenost pogosto preprečevala celo branje.

Preberite še: Z družino bratu pomagal premagati raka: “On je pravi borec, zmagovalec”

Za starše je bolezen otroka grozna izkušnja, s katero se morajo soočiti: spoznamo, kako nemočni smo, ranljivi, krhki pred nedolžnim trpljenjem. In kdo ve, kolikokrat so se njeni starši pred njenimi modrimi očmi smejali, v srcu pa nosili smrt. Vse samo zato, da bi ji dali občutek varnosti. Ali kolikokrat so zadrževala jok zato, da bi ji vlivali pogum in skrivali strah, da je ne bi strašili.

Vnovični padec

Maddalena se je, po zaslugi mamine podpore, na koncu drugega razreda vrnila v šolo in sošolci so jo sprejeli z veseljem: vrnitev v klopi je bil mali praznik. Videti je bilo, kot da je tumor premagana ovira: lasje so rasli in vse se je počasi vračalo v normalne tire. Šola, domače naloge, igre in prijatelji. Vendar, preden je šla v četrti razred, oktobra 2007, je tumor, natančneje sarkom, oživel.

DONNA, MALATA, OSPEDALE
Shutterstock
Fotografija je simbolična.

Ozdravljenje

Maddaleni je na koncu uspelo premagati raka! Danes, ko pomisli na preteklost, na tisto izkušnjo, ki jo je tako zaznamovala, je globoko hvaležna zdravnikom in bolnišničnemu osebju, ki jo je sprejelo in zdravilo:

“Vsi so mi stali ob strani: bolnišnično osebje, izjemni zdravniki, klovni, učitelji. Nikoli se nisem počutila zapuščeno. Ko sem se vrnila v šolo, sem bila v koraku z drugimi in mi ni bilo treba ponavljati. Zaradi tega bi rada postala onkologinja pediatrinja, in to prav v tistem oddelku, če bo mogoče. Kajti s svojim delom želim povrniti za to, kar so mi dali. Otrokom bi rada vrnila nasmeh, kakor so to oni storili z menoj pred toliko leti.”

Preberite še: Tumor in šest operacij. “Imaš upanje, da smisel obstaja, čeprav ga ne vidiš”

Medicina v Perugii

Prvo leto ni uspešno opravila sprejemnih izpitov na fakulteti za medicino. Vendar ni obupala. Vpisala se je na fakulteto za biotehnologijo in naslednjega septembra poskusila znova in … “Tokrat mi je uspelo, vpisala sem se in zdaj študiram v Perugi,” zadovoljno pripoveduje.

Preberite še: “Gospa, žal mi je, ampak vaši izvidi so pokazali, da imate velik tumor”

Sanje so delati v bolnišnici Bambin Gesu

Maddalena ne zanika bolečega obdobja svojega otroštva. Nanj ne gleda z mrkim obrazom, ampak sanja o tem, kako bo postala zdravnica in delala prav tam, v “svojem” oddelku, da bi podarila to, kar je dobila. “Merilo vsake sreče je priznanje,” je zapisal Chesterton.

“Všeč bi mi bilo, če bi na podlagi svoje izkušnje delala iste stvari, kot sem jih bila deležna sama. Želim si, da bi se vrnila prav na kraj, kjer sem se naučila, kako premagati bolezen.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.

Preberite še: Martin Golob razkriva svojo garderobo

Preberite še: “Srce se ne boji” – ne spreglejte filma o Alojziju Grozdetu

Preberite še: Kako je Marija Pomagaj pomagala zgraditi baziliko v Torinu

Preberite še: 10 zapovedi za uspešen zakon

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.