Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ona ne more hoditi, on pa ne vidi – toda skupaj hodita v gore

HIKING BUDDIES
hiking_with_sight | Instagram | Fair Use
Deli

Njun naslednji cilj je povzpeti se na goro, ki je višja od 4.200 metrov!

Melanie Knecht in Trevor Hahn sta pohodniška prijatelja iz Kolorada v ZDA, a nista običajen pohodniški par. Melanie je stara 29 let in se je rodila s spino bifido (vrsta okvare hrbtenice), Trevor pa je star 42 let in je pred petimi leti zaradi zelene mrene izgubil vid. Melanie uporablja invalidski voziček, zato je v preteklosti težko odšla kam, kjer ni bilo ceste.

Pa vendar je nekako našla načine – šla je celo na Velikonočni otok, kjer jo je prijatelj nosil na hrbtu v nosilki, kot jo starši uporabljajo za nošenje malčkov. Trevor pa je tudi po izgubi vida še naprej hodil v hribe, a so mu bili sprva v pomoč prijatelji, ki so mu dajali ustna navodila in ga vodili z zvonjenjem zvončka.

Melanie in Trevor sta se spoznala lani na tečaju prilagojene vadbe boksa in kmalu sta postala prijatelja. Njuna skupna strast do narave in aktivnosti v njej ju je navdihnila, da sta oblikovala svoj tim, in zdaj se skupaj podajata na gorske pustolovščine.

“On ima noge, jaz pa oči!”

Melanie “hodi” v po meri narejeni nosilki, ki je podobna nahrbtniku, tako da jo lahko Trevor nosi. V zameno za nošenje je odlična vodnica. Kot piše v članku spletnega portala Outside, je Melanie profesionalna pevka in “kraljica domišljijskih zbadljivk”, zato je zabavna in sposobna vodnica, ki opisuje teren pod nogami in pokrajino, ki jo prečita.

“On ima noge, jaz pa oči – bum! Skupaj sva sanjski tim,” je Melanie povedala voditeljici Faith Bernstein v oddaji Good Morning America. Trevor pa ima pri pohodništvu poleg zadovoljstva, da osvaja vrhove gora, tudi svoj namen: “Najboljše pri tem je, da iz nje lahko privabim nasmeh,” je povedal Bernsteinovi. Melanie pravi, da občuti svobodo, ko pusti svoj invalidski voziček doma.

Deljena odgovornost

Medsebojno sodelovanje jima je ljubše od tega, da bi bila odvisna od pomoči prijateljev, ker “imava oba isto odgovornost: če gre eden izmed naju dol, gre tudi drugi dol. To spremeni celotno dinamiko – od občutka, da si breme, do zavesti, da si nujno potreben za izkušnjo nekoga drugega v naravi,” je povedal Trevor v intervjuju za Trust for Public Land. Melanie pa je dodala: “Dejstvo je, da si oba pomagava, zato ne občutiva pritiska.”

“Odlično je, da lahko deliva najino zgodbo z ljudmi, in upam, da bo to opogumilo tudi druge, da naju bodo posnemali oziroma da bodo razmišljali zunaj danih okvirjev. Skupaj smo zares močnejši,” pravi Melanie. S Trevorjem svoje izkušnje delita na Instagramu in Facebooku, mnogi mediji pa objavljajo intervjuje z njima.

Osredotočenost na dosežke

Pravita, da jima ni všeč, če jima ljudje rečejo, da sta jim v navdih, je Trevor povedal za Outside. “Res mi ni všeč, če mi med deskanjem kdo s sedežnice zakliče, da ga navdihujem. To je lahko ponižujoče. Tega nikoli ne bi rekli nekomu, ki vidi in bi deskal z gore.” Melanie se s tem strinja in želi, da bi se osredotočali na njene dosežke, ne pa nanjo kot na “žensko v invalidskem vozičku”.

Morda bi bilo bolje, da v njima namesto navdiha vidimo zgled. Ne nazadnje – vsak izmed nas ima nekatere močne in nekatere šibke plati. Na tem svetu ni ženske ali moškega, ki ne bi potreboval drugih ljudi; skupaj se dopolnjujemo. Melanie in Trevor nam s svojim zgledom kažeta, da smo skupaj močnejši. In to je lekcija, ki nima nobene zveze z nezmožnostjo, ampak le s človeškimi okoliščinami.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.