Sinoči je nadškof Stanislav Zore v ljubljanski stolnici daroval slovesno sveto mašo ob začetku študijskega leta. Letos Univerza v Ljubljani praznuje 100. obletnico delovanja, zato so ob koncu maše slovesno odkrili tudi doprsni kip Matije Slaviča, prekmurskega Slovenca, nekdanjega dekana Teološke fakultete in dvakratnega rektorja Univerze v Ljubljani. Matija Slavič je z dvema znanstvenima razpravama utemeljil zahtevo po združitvi Slovenske krajine (Prekmurje in Porabje) z matično domovino, letos pa 100. obletnico praznujeta tako Univerza v Ljubljani kot tudi priključitev Prekmurja k matični domovini.
Nadškof Zore je vse zbrane študente, profesorje, dekane in druge udeležence maše nagovoril z besedami, ki so aktualne za vsakega izmed nas. Vsak med nami bi si moral zastaviti naslednja tri vprašanja, ki zajemajo celotno naše življenje in so, čeprav na prvi pogled morda ne deluje tako, zelo povezana med seboj.
Preberite še:
“Ne dovolite, da bi vas svet uničil. Pojdite in letite visoko!”
Kaj bo moje življenjsko delo?
V življenju se nam, še zlasti ko smo mladi in na pragu velikih življenjskih odločitev, lahko zgodi, da mislimo, da imamo odgovore na vsa vprašanja. Da točno vemo, kaj želimo in kako bi to dosegli. O svojih načrtih se pogovorimo z družino, starši, učitelji, profesorji, prijatelji … A zelo pomembno je, da se o svojih načrtih posvetujemo tudi z Bogom, je poudaril nadškof.
Bog je namreč edina oseba v našem življenju, ki v odnosu do nas nima nobenega osebnega interesa. On ne potrebuje od nas ali v nas nobene potrditve. Za Boga nam ni treba izpolnjevati njegovih osebnih sanj in interesov. Bog nam želi izkazati ljubezen do konca. Zato je tako pomembno, da se o tem, kaj bo naše življenjsko delo (poslanstvo), pogovorimo predvsem z Njim.
Preberite še:
5 načinov, kako ohranjati vero v času študija
Morda na svoji poti ugotovimo, da Božji načrt za nas ni enak kot ta, ki ga imamo sami zase (ali naši starši ali okolica, prijatelji, skupnost …). Normalno je, da se, ko to ugotovimo, upiramo. A za resnično srečo je dobro biti popolnoma iskren do sebe ter dopustiti, da ima Bog z nami drugačne načrte, kot smo sprva mislili.
Kakšno vlogo bo v mojem življenju igrala ljubezen?
Vsak od nas si želi, da bi v njegovem življenju ljubezen igrala karseda veliko vlogo. A pogosto se ne zavedamo, da vprašanju: “Kakšno vlogo bo v tvojem življenju igrala ljubezen?”, nujno sledi tudi vprašanje: “Koliko si se pripravljen darovati oziroma žrtvovati?”
Preberite še:
Kako biti srečen? Na harvardski univerzi to raziskujejo že 80 let
Ljubiti namreč pomeni živeti za; živeti za drugega človeka, za tistega (tiste), ki ga (jih) ljubim. Šele ko sem se za drugega pripravljen darovati in žrtvovati, se začnem bližati pravi ljubezni. Ko ne iščem zadovoljitve svojih želja in potreb, temveč se odprem za služenje drugemu. Ljubezen ne more biti naključno, spremenljivo čustvo, temveč mora postati odločitev.
Kaj bom storil glede svoje vere?
Včasih smo lahko v zanosu mladostnega idealizma, moči in znanja prepričani, da vere ne potrebujemo. Nekateri jo celo odkrito zavračajo. Nadškof je profesorje in študente prosil, naj skrbijo za to, da bo z rastjo akademskega znanja rasla tudi osebna vera.
Širitev obzorja znanja in poglabljanja svobode mora spremljati tudi poglabljanje vere, da bi vedno bolj ponižno spoznavali, kako čudovito je naše stvarstvo, kako je vse čudovito ustvarjeno. Če se bomo tega zavedali, bomo želeli tudi služiti drugim, pomagati drugim, jim lepšati in lajšati življenje, kar je pravi in končni cilj vsakega študija oziroma poklica.
Preberite še:
“Odnos je preveč resna stvar, da bi se pretvarjali!”
Preberite še:
Nepopolno, a resnično: tako pri nas molimo rožni venec
Preberite še:
6 ključnih veščin iz obdobja pred pametnimi telefoni, ki jih vaš otrok mora usvojiti
