Mojstri so tile pesniki, češ naj nam spoznanje malce strezni možgane in v njih razdre “blesteči grad boginj in sanj”. V trenutku. To se nam je kdaj že zgodilo. Tudi Prešernu: Prej bogastvo ti, zdaj lepa stvar. Mi bi malo popravili: le še stvar.
Preberite še:
Odprto pismo staršem, katerih otroci so zapustili Cerkev
Pa smo tam, kjer smo: desakralizacija
Ne vem, zakaj me beseda desakralizacija spominja na deratizacijo. Ki pomeni znebiti se podgan. Po vseh mestih je na komunalnem programu. Desakralizacija je pa beg pred svetim, raz-svétenje. Ni treba ne daleč in ne dirkalno hiteti. Začne se že pri nepokrižanju. Zmanjka časa zjutraj, opoldne, zvečer. Pred vaškim znamenjem? Povem, da se je letos pred našim nekdo odkril! Prvič: že dolgo ni opaziti oklobukanih možakov; drugič: kaj mu pa je, da sredi poti tamle na samem dviga klobuk? Prav presenetil me je. Očitno tujec. Ero s onoga svijeta?
Preberite še:
V cerkev v kratkih hlačah, v gledališče v raztrganih kavbojkah
Tudi v cerkvi …
Razsvétenje žal opažam tudi v cerkvi, ki velja kot Božji hram. Če zamižim pred predšolskimi otroki, ki, navajeni vrtčevskega vrišča, nahrumijo drug za drugim, me vržeta iz molitvene orbite klepetulji, ker debate nista dokončali pred vrati. Pokrižanje je bolj popikanje sem in tja, kakor pač deluje motorika. A me je neka gospa poučila, naj ne tečnarim, ker da ima Jezus rad sproščene vernike. Potemtakem me ne more imeti neznansko rad, saj se v cerkvi nikoli ne uležem v klop, čeprav bi se večkrat najraje.
Same težave iz trenutka v trenutek. Kako pa drugače, ko čas vsem zdivja mimo, preden bi mogli kaj doumeti. Za doumevanje je potrebno dozorevanje, kar je počasen proces. Nam se pa mudi, a ne pomislimo, da tako hitimo na zadnjo postajo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 43.
Preberite še:
Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču
Preberite še:
Voščila za bližnje na Facebooku – modno ali priročno?
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
