Štirje nasveti, ki vam bodo pomagali, da se boste otresli svojih pričakovanj in sprejeli svoj novi jazKot otrok sem si bolj kot karkoli na svetu želela postati mama. Moja preprosta, nedolžna predstava o življenju z otroki je preskočila vse težke plati takšnega življenja in mi v naročje že položila otroka. Zdelo se mi je, da bo materinstvo tako naravno kot dihanje.
Preberite še:
Iskanje lastne poti v materinstvu
Približno 15 let pozneje sem v naročju zares držala dojenčka, o katerem sem sanjala vse življenje. A to je to? Srečna do konca svojih dni? Še nikoli se nisem počutila tako izgubljeno. Čutila sem, kot bi se izgubil del mene, in sploh nisem vedela, kdaj, če sploh, se bo vrnil. Svet se mi je zazdel tuj in tudi sama sem se v njem počutila tujka. Nisem vedela, kam sploh sodim.
Kako torej sprejeti to novo različico sebe? Potovanje vsakogar izmed nas je drugačno. Kar deluje pri nekom, ne bo delovalo pri drugem. In obratno. A če bi se lahko vrnila sedem let nazaj, ko se je začelo popotovanje mojega starševstva, bi se pogovorila s seboj in si svetovala tole … Predstavljam vam te štiri nasvete.
Preberite še:
Iz teh 4 razlogov se ne odločajte za materinstvo
Pojdite proč od računalnika!
Ena izmed največjih ovir za starše so družbeni mediji. Po tem, kar lahko preberemo v sodobnih družbenih medijih, bi preobrazba v starševstvo morala biti gladka in lepa. Vsi bi morali napeto pričakovati prihod svojih prečudovitih štručk, ki nam prinašajo radost. Potem ko se srečni razveselimo dojenčka, bi morali kar cveteti v tej novi starševski vlogi: svežega obraza in spočiti ter s skodelico vroče kave v roki, seveda v čistem stanovanju. Natančno bi morali vedeti, kaj storiti, saj je starševstvo nekaj globoko zakoreninjenega v nas.
Družbeni mediji ohranjajo to nesmiselno idejo, da bo življenje z otroki ostalo enako, kot je bilo prej, le da imamo enega otroka več. Starši, ki pričakujejo otroka, so prek medijev zasuti z iluzijami resničnosti. Domnevajo, da je to normalno, zato v primeru, da nimajo enake izkušnje, čutijo, kot da je z njimi nekaj narobe.
Preberite še:
Kaj se je spremenilo, ko sem zapustila družbene medije
Ne trudite se, da bi bilo življenje spet “normalno”
Nemogoče je, da bi bilo življenje takšno, kakršno je bilo pred prihodom dojenčka. Stvari, ki prej niso bile tako pomembne, zdaj postanejo pomembne, in stvari, ki so bile včasih pomembne, zdaj niso več. Podobno je, kot pri drugih spremembah v življenju: težko, boleče, neprijetno, lepo, zanimivo in vznemirljivo. Prinese vam čudovite stvari, za katere niste niti vedeli, da vam v življenju manjkajo. Postali boste bolj utrujeni, kot mislite, da je sploh mogoče, a začutili boste tudi izpolnjenost, za katero niste niti vedeli, da vam manjka.
Preberite še:
“Otroci se tudi stepejo, skregajo … To se mi zdi normalno, iz takih situacij se največ naučijo”
Ugotovite, kaj vas osrečuje
Vzemite si čas zase. Zelo pogosto se čutimo krivi, če si vzamemo nekaj časa zase brez otrok, a to je bistvenega pomena. Čeprav je starševstvo lepo in dragoceno in čeprav imamo radi svoje otroke, pa vsakdo potrebuje čas, da si napolni baterije. Poiščite to, kar vam prinaša veselje in vam daje energijo. Morda je nekaj, kar vas je osrečevalo, preden ste imeli otroke. Ali pa je nekaj povsem novega. V mojem primeru je pisanje tisto, kar mi vrača ustvarjalnost in daje motivacijo. Razen pri šolskih spisih se doslej nikoli nisem ukvarjala s pisanjem. Zdaj, ko imam otroke, pa ima pisanje zame povsem nov pomen in obliko.
Preberite še:
10 hobijev, zaradi katerih smo pametnejši
Vadite sprejemanje sebe in ljubezen do sebe
Oseba, ki je obstajala, preden ste imeli otroke, je še vedno tu, a se je preprosto spremenila. Prosite za potrebno potrpežljivost in milost, da bi se sprejeli v tej novi, še neznani vlogi. Za nas, starše, je izjemno osvobajajoče in koristno, da se ne trudimo ostati takšni, kakršni smo bili, ampak da sprejmemo sebe v svoji novi vlogi.
Ne glede na to, ali je prehod razburljiv ali gladek, v nekem določenem trenutku vsi starši spoznajo, da njihovo življenje ni in ne bo nikoli več takšno, kakršno je bilo, preden so postali starši. To je lahko zanje žalostno. In težko. Povsem v redu je, če so žalostni ali jezni, prestrašeni ali izgubljeni. Karkoli občutijo, je v redu in normalno.
Preberite še:
Študentska mama: “Ko si mlad, pri kakšnih stvareh manj kompliciraš”
Včasih pa vse te stvari niso dovolj. Včasih je najbolj ljubeča stvar, ki jo lahko storite zase, da si poiščete pomoč. Če se mučite in menite, da morda potrebujete pomoč strokovnjaka, potem si ga poiščite. Ni sramotno, če potrebujete nekoga za pogovor. Jaz sem takšno pomoč na svojem starševskem popotovanju potrebovala in zato sem danes bolj zdrava.
Sčasoma sem ugotovila, da se je moj stari jaz – jaz v obdobju pred otroki – spremenil. Oklepala sem se mnogih pričakovanj o tem, kakšno bi moralo biti moje življenje, da nisem več sprejemala svoje nove resničnosti. Ko sem končno lahko spremenila svojo perspektivo, sem se lahko odpovedala tisti podobi o sebi, kakršna sem mislila, da bi morala biti, in sprejela sebe takšno, kakršna sem zdaj. In to je osvobajajoče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Kljub številnim preizkušnjam nisem nikoli odnehala”
Preberite še:
Kako partnerju pomagati, da premaga zasvojenost
Preberite še:
Maraton, ki ga ne smete zamuditi
