Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

To je človek, ki je našel znamenito vaško situlo

Deli

Znamenito situlo z Vač pozna vsak od nas, saj se z njo seznanimo že v šolskih klopeh, prizori z njenega plašča pa krasijo naše dokumente − osebno izkaznico in potni list

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Vače so se na zemljevid arheoloških najdišč uvrstile razmeroma zgodaj, in sicer že leta 1877, ko je tamkajšnji učitelj Franc Peruzi našel kosti mlajše ženske, na njih pa bronast nakit.

Od takrat so se izkopavanja kar vrstila, prazgodovinske izkopanine pa sta odkupovala dunajski Naravoslovni muzej in muzej v Ljubljani. Lepo zbirko si je ustvaril tudi knez Ernst zu Windischgrätz, ki je hodil v svoj gradič Slatno pri Šmartnem na letni oddih.

Med glavnimi iskalci preprost kmečki fant

Za starinami so začeli brskati tudi domačini, da bi si s prodajo izkopanih najdb zaslužili kakšen krajcar. Zato so predmete prinašali učitelju Peruziju, ki jih je nato pošiljal v dunajski in ljubljanski muzej.

Med najbolj prizadevnimi kopači je bil Janez Grilc, kmečki fant s Klenika, ki je kopal tu in tam, leta 1882 pa je dočakal svoj veliki dan. V zimi, ki je bila nenavadno mila in brez snega, je na severnem pobočju Rebri in nedaleč od poti za Slemšek našel znamenito situlo, okrašeno s tremi pasovi iztolčenih podob.

Pogajanje za plačilo

Vedrico je odnesel domov, a je zanjo kmalu izvedel učitelj Peruzi. Kot lahko razberemo iz pisma, ki ga je 28. marca 1882 pisal kustosu Dežmanu v Ljubljano, je fantu ponudil 12 goldinarjev, s čimer pa Grilc ni bil zadovoljen. Zahteval je vsoto 20 goldinarjev.

Če denarja ne bi dobil, je nameraval predmet ponuditi v odkup knezu Windischgrätzu. Peruzi je na koncu pisma dodal, da se mu ne bi zdelo prav, če bi take reči prišle v privatne roke, zato je prosil Dežmana, naj mu nemudoma sporoči, če sme situlo kupiti za ljubljanski muzej.

Ogoljufan

Odziv Dežmana je bil bliskovit. Že naslednji dan je na Vače poslal preparatorja Schulza, ki je z Grilcem kmalu sklenil kupčijo. Pogodila sta se za vsoto 18 goldinarjev in 20 krajcarjev in Schulz se je s situlo še isti dan vrnil v Ljubljano.

Cena res ni bila visoka, saj je šlo za predmet neprecenljive vrednosti. To je kmalu spoznal tudi Janez Grilc. Na hrbtno stran fotografije situle, ki jo še danes hranijo njegovi potomci na Kleniku, je namreč v okorni pisavi zapisal: “To je tista situla ko sem jo jest Johan Grilc izkopau katero sem prau zaslepo ceno prodau za 18 gld prou lepo mej so ogolfali ti permojdušni Lublančani.”

 

Prispevek lahko v celoti preberete v tiskani izdaji revije SLO, slovenski zgodovinski magazinPrelistajte revijo.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.