Fotografije kartuzijanov, ki jih je prekaljeni fotograf Tamino Petelinšek v Pleterjah obiskoval približno eno leto, krasijo naslovnico revije National Geographic Slovenija. V notranjosti pa je objavljena obsežna reportaža. Z nami pa je med drugim delil tudi spoznanja, ki mu jih je "poklonila" nedavno premagana izgorelost.
Ni ravno vsakdanja stvar za fotografa, da njegove stvaritve pridejo na naslovnico in v osrednjo zgodbo revije National Geographic. Prav tako ni prav vsakdanje, da se tam znajdejo menihi. Vi ste imeli prste vmes pri obojem. Kako ste se znašli v "projektu" enoletnega obiskovanja in fotografiranja kartuzijanov v Pleterjah?
Pred leti sem šel v Pleterje po nekaj sadik starih vrst jablan in hrušk. Takrat sem se spomnil svojega prvega obiska Pleterij, ko sva z očetom srečala patra Stanislava Capudra, ki naju je pogostil in nama razkazal samostan.
Takrat sem prvič bežno izkusil mistiko kraja. Kartuzija se mi je kot petletniku zasidrala globoko v spomin. V želji, da bi ponovno izkusil drobec kartuzijanskega življenja, sem priorju Frančišku naivno pustil listek, naj me pokliče, če bi kadarkoli potreboval fotografa. Poklical me je po šestih letih in mi povedal, da pripravlja novo video predstavitev za obiskovalce. Naročil mi je nove posnetke življenja skupnosti. Dal mi je neomejeno časa.
To je bilo takrat, ko je name že lezla pajčevina izgorelosti, a je še nisem čutil. Njegovo vabilo mi je dalo nov polet in občutek Božje ljubezni. Bil sem ganjen, vesel, počaščen. Dogovorila sva se, da hodim tja, kadar želim, predvsem ob koncih tedna. Za čez noč sem dobil celici podobno sobo z malo pečjo na drva, klečalnikom in okensko mizo. Postelja je bila trda, kosila pa vrhunska.
Sčasoma sem se približal skoraj vsem članom skupnosti. Sprejeli so me za svojega, čeprav sem vedel, da jih kljub trudu, da bi bil neopažen, motim. Zavedal sem se, da sem tujek, čeprav so mi oni dali vedeti le nasprotno.
Predvsem na začetku je bilo težko, ker je njihov življenjski ritem povsem drugačen. Pri njih se dan konča ob 17.00, ko gredo spat, da ob 23.00 lažje vstanejo. To so bile ure nemega opazovanja samostana, ko sem vedel, da gotovo ne srečam nikogar.
Koliko časa so tovrstne "ekskurzije" ponavadi trajale?
Zaradi službe in družine si nisem mogel privoščiti, da bi za en teden kar "izginil". V kartuziji sem bil največ po štiri dni, večkrat pa po dve noči. Skupno 28 dni. To je ključ do dobre reportaže. Zmotno je pričakovanje, da se dobre zgodbe sestavijo v nekaj dneh.
Kaj vas je v kartuziji še posebej navdušilo/presenetilo/osupnilo?
Ob prvih obiskih sta mi bili tišina in osama zelo mučni. Soočiti se moraš sam s seboj, nimaš motečih elementov. Tam si kot v zaporu, vendar je ta zapor izjemno lep. V stalnem stiku si sam s seboj, prej ali slej Bog potrka na srce in spregovori.
Ritem vsakdanjika je zelo trd, saj ima stalen urnik. Občudujem patre, da vse življenje posvetijo tej duhovni rutini, ki je v stalnem odnosu s Stvarnikom. V mojih očeh so angeli, ki pa so prizemljeni.
Kaj je pri menihih angelskega in kaj prizemljenega?
Prizemljeni so v smislu, da vedo, kaj so njihove osnovne življenjske potrebe. Čeprav so mnogi že vse življenje v kavzuri, se dobro zavedajo človeških tegob, poznajo bolezni, vojne. Dobro poznajo grehe sveta, njim je posebej namenjena molitev ponoči. Molijo za nas. Neprenehoma. Zato so tudi iz svojega življenje izločili moteče elemente.
Zelo so razgledani, predvsem o bistvenih stvareh. Čeprav nimajo telefona, interneta, radia. Enkrat letno si ogledajo film po priorjevem predlogu. Berejo slovenski verski tisk, tujci pa imajo naročene tudi tuje katoliške časopise in knjige. Tu in tam že kaj slišijo o politiki, kar preberejo v verskem tisku. Zato imajo novinarji veliko odgovornost.
V našem načinu življenja imamo veliko balasta. Šele ko sem prišel iz kartuzije, sem videl, česa vsega bi se v življenju lahko rešil, česa ne potrebujem. Podoben občutek sem imel pred leti, ko sem v Dobovi kot prostovoljec Adre delil hrano begunskim družinam. Mislim, da vsakemu koristi ponastavitev, tako na duhovnih vajah kot v humanitarnih akcijah.
Taminovo delo je bilo nagrajeno s priznanjem za reportažo meseca med 40 izdajami National Geographica po svetu. Obstaja velika možnost, da bo zgodba objavljena tudi v tujini.
Kako je videti njihovo sodobno puščavništvo?
Poznano je njihovo vodilo Ora et labora (Moli in delaj). V osemurni molitvi, razporejeni skozi dan, molijo za naše grehe, za svet, za vse trpljenje, ki obstaja. Vstajajo ob enajstih zvečer in molijo do dveh ali treh zjutraj.
Gregorjanski koral je peta molitev, ki poteka v latinskem jeziku. Berila pa berejo v slovenskem. Kartuzije so multinacionalne skupnosti, po pravilih morajo člani obvladati jezik države, v kateri je samostan. Tako je tudi v Pleterjah večina menihov tujcev.
Po starodavnem meniškem izročilu je delo močna opora pri vajah v krepostih na poti k popolni ljubezni. Tako, da vzpostavlja ravnovesje med človekovim notranjim in zunanjim jazom, prinaša bratom več sadov v njihovi samoti.
Ker so vegetarijanci, je vloga mlečnih in ribjih jedi zelo pomemben element jedilnika. Jedo dvakrat na dan. Najboljša hrana v Pleterjah pa so gotovo postrvi, ki jih gojijo na samostanskem vrtu. Prava specialiteta njihove kuhinje pa so po moji izkušnji postrvja jetrca.
Patri pa vseeno ne živijo stalno v samoti. Ob nedeljah se v krogu zberejo pod velikimi sekvojami ob samostanskem pokopališču in se bratsko, brez izstopanja posameznika, pomenkujejo o vsakdanjih rečeh. Ob ponedeljkih pa se navadno odpravijo na sprehod po okolici samostana, kjer se po parih pogovarjajo. Včasih so ti sprehodi še posebno dobrodušni.
Z ženo imata štiri otroke, a vseeno ste za Družino duhovito rekli, da ste imeli sprva "fotrofobijo", da ste se starševstva bali. Kdaj in kako je minila ta diagnoza?
Še vedno mineva. :) Spet se bo pokazala, ko bodo otroci prestopili prag hiše in šli v srednje šole. Doma imajo določeno vzgojo, ampak prej ali slej bodo šli v svet, samostojno in po lastni presoji.
Sem jih dovolj pripravil na življenje? To je trenutno moj strah in tudi, da jih nisem preveč zagrenil. Najstnika skoraj ne moreš več vzgajati. Lahko si njegov sopotnik, opora, neke vrste pristan, kjer so vedno dobrodošli. Otroci se morajo vselej počutiti varne, da se lahko zatečejo k tebi.
Nikakor pa jim nimam pravice vezati nase, čeprav ob misli na prihodnost malce poskeli. Še vedno je med nami brezpogojna ljubezen. V vzgoji z ženo tudi pogrneva, a mislim, da smo na dobri poti.
Pred letom ste tudi izgoreli. Na katere limanice ste se ujeli? Kdaj niste rekli "dovolj je, ne morem več", pa bi morali?
Da ne morem več, mi je povedalo telo. Službeno sem se s kabinetom nekdanjega predsednika vlade odpravljal v Davos, ob vkrcanju na letalo pa omedlel. Takoj sem vedel, da nekaj ni v redu. Bilo je prepozno, da bi šel z letala in ekipo pustil na cedilu.
V zraku je bilo tesnobno. Ne bom pozabil članov kabineta, ki so mi v Davosu na Svetovnem gospodarskem forumu stali ob strani. Pozneje sem šel na bolniško za pol leta in molil, da bi bilo spet tako, kot je bilo nekoč.
Stranski učinek izgorelosti so bili pretirana čustvenost, sočutje in napadi panike, posebno za volanom. Po drugi strani pa napadi jeze in prestrašenosti. Opazil sem, da vso svojo življenjsko energijo vlagam v iskanje potrditev in priznanja. V našem poklicu tega pogosto ne dobiš. Pogosto ti naročnik, za katerega se trudiš preko svojih zmožnosti, na ulici niti ne odzdravi. Potem se še bolj trudiš, da bi bil opažen. Samega postavljaš na voljo drugim, sebe pa za še boljši posnetek odklopiš.
Ker delo nima urnika, velja to tudi za hrano in spanje. To je zelo problematično. Ni pa bila vsa krivda v službi. Veliko časa, sicer predvidenega za počitek, sem namenjal zasebnim projektom. A slednje me je kvečjemu bodrilo in bistrilo.
Kako ste si nato drugače razporedili življenje?
V času bolniškega dopusta sem imel pomoč psihologinje, ki me je s pomočjo pogovora vodila do lastnih rešitev. Svoje je prispeval tudi covid, zaradi katerega sem bil več doma z družino. V času prebolevanja sem z molitvijo, pogovori, sprehodi prišel do nekaterih ključev, ki so mi pomagali premagati to čudno duševno stanje nemira.
V veliko podporo mi je odločitev, da ob izžemajočih situacijah ohranjam mirno kri in se vsebinsko v dnevno politiko ne zapletam. Obenem pa tudi, da zavestno iščem prijateljske naveze. Tudi zato me zadnje leto vleče v solčavske hribe, kjer sem v Matkovem in Robanovem kotu odkril prave zaklade (Sir 6,14).
Sklepam, da niste ravno med tistimi, ki bi o tašči pripovedovali šale. Z njo in tastom ste se odlično razumeli.
Deda Jože in babi Kristina sta me bila vesela, čeprav se je s tem zaključila usoda kmetije. Na prvo mesto sta postavila srečo njune hčerke. Bog mi daj take modrosti! Kmalu sta postala moja druga starša, oba žal že pokojna.
Bila sta velik zgled v molitvi, veri in ljubezni. Ko sta hodila peš v vaško cerkev, sta se skoraj do konca držala za roke. Redkokdaj sta se sprla. Jaz sem malo bolj kolerične sorte. :) Če bom tak tast tudi sam, bo tudi moja fotrofobija prešla. :)
