Po dveh travmatičnih izkušnjah v času šolanja je bilo Vidi Igličar v veliko uteho ustvarjanje, v katerem je pozneje kot grafična oblikovalka in ilustratorka našla svojo življenjsko pot. Po končanem študiju se je zaposlila pri eni vidnejših oglaševalskih agencij in kmalu napredovala v umetniško direktorico.
Praznino in pomanjkanje občutka lastne vrednosti je nadomeščala z delom, dokler se telo nekega dne ni uprlo. Pri 26 letih je bila soočena z diagnozo izgorelosti, kar jo je privedlo do spreminjanja lestvice vrednot.
Pri tem ji je bil v veliko pomoč osebni projekt 100 dni za boljšo mene, ki ga je Vida delila tudi s svojimi sledilci na Instagram profilu. Z mislijo na to, da lahko z njim pomaga še komu, ga je letos izdala tudi v knjižni obliki.
Prihajate iz družine petih otrok. Kako je bilo odraščati v veliki družini, kaj vam najbolj ostaja v spominu?
V posebno lepem spominu ostajajo potovanja po svetu. Ko smo se – takrat že sedemčlanska družina – z avtom odpravili v Belgijo in večino časa poslušali vedno isti CD, ker je ta zabaval najmlajšega brata, da je lahko zdržal dolgo vožnjo. Ko smo na poti naredili postanek za zajtrk, se odpravili v trgovino in si nato naredili samopostrežni zajtrk v mestnem parku.
To so bili trenutki, ko sem močno izkusila lepoto velike družine, saj je bilo vedno zabavno in polno dogodivščin, obenem pa so nas učili prilagajanja in spoštovanja sočloveka.
V obdobju odraščanja ste se v razmaku nekaj let soočili z nenadno smrtjo dveh bližnjih oseb. Ko umre mlad človek, pred katerim je praktično še vse življenje, se, tudi če osebe nismo poznali, še bolj sprašujemo o lastni minljivosti. Kako ste ta dogodka dojemali vi?
Ob prvi izgubi sem bila v drugem letniku gimnazije in spomin na takratno razmišljanje bledi. Vem pa, da sem bila zelo žalostna in prestrašena nad krhkostjo življenja.
Druge izgube se bolj živo spominjam. Šlo je za fanta, s katerim sva bila na začetku lepe ljubezenske poti in sem težko sprejela njegovo slovo.
Ko se je mladost pred mojimi očmi umaknila smrti, sem želela razumeti, zakaj. Zakaj spet. Prisotni so bili občutki krivde, strahu, kdo vse bo še odšel, hkrati pa me je takrat preplavljala hvaležnost, da sem imela priložnost, četudi za kratek čas, biti del življenja teh čudovitih oseb.
Kako vam je pri premagovanju teh travmatičnih izkušenj pomagalo ustvarjanje?
Po drugi preizkušnji sem zaključevala enoletni program Foundations Studies of Art and Design na univerzi De Montofort v Leicestru in po nekaj tednih žalosti sem se le vrnila k ustvarjanju. Tako sem našla način komuniciranja v tišini, ki mi je v tistem obdobju najbolj ustrezal.
Zakopala sem se v delo za zaključno razstavo in po nekaj mesecih dela od doma odpotovala v Anglijo, postavila razstavo in na otvoritvi prejela nagrado za izjemne dosežke na področju umetnosti in oblikovanja. Spomnim se, da sem ta dosežek videla kot potrditev, da sem na pravi poti. Da sem v temnih časih uspela ustvariti nekaj, kar se je dotaknilo drugih, mi je ogromno pomenilo in mi dalo zagona za naprej.
Kaj ste o sebi spoznali med študijem v tujini?
Po zaključenem enoletnem programu sem se odločila ostati na tamkajšnji univerzi in nadaljevala z dodiplomskim študijem grafičnega oblikovanja in ilustracije. Program je bil zelo dobro zastavljen, usmerjen v prakso, in imela sem čudovite profesorje, ki so bili aktivno vpeti tako v poučevanje kot v lastno ustvarjanje znotraj industrije.
Študij me je naučil pomembnosti premagovanja strahov, spuščanja vnaprej zastavljenih slik v glavi in eksperimentiranja. Profesorji so nas stalno opominjali, da ni treba biti dober v vsem, najti je le treba smer, v kateri uživaš in tam iskati rast, napredek, igro in zadovoljstvo. V tujini sem se počutila sprejeto in večino časa namenila študiju, ki sem ga nato zaključila kot najboljša študentka v letniku.
Zaposlili ste se pri eni vidnejših oglaševalskih agencij in kmalu napredovali v umetniško direktorico. Dejali ste, da ste družino in prijatelje postavljali visoko na lestvico vrednost, vaš naporen urnik pa v nekem trenutku tega ni izražal. Kako je prišlo do tega?
V ustvarjanju sem se dobro počutila. Če je šlo kar koli narobe, če sem imela slab dan, sem ob delu na to lahko pozabila. Poleg redne službe sem ustvarjala za popoldanski s. p. za svoje naročnike in lastne projekte. Sledili so uspehi in prejete nagrade in počasi sem izgubila stik s sabo, z bližnjimi in z aktivnostmi, v katerih sem prej tudi uživala.
Čeprav je zaželeno, da v svojem delu najdemo potrditev, možnost za napredek in doseganje ciljev, je lahko nevarno, če postane glavno merilo naše vrednosti.
Hkrati je bil na delu perfekcionizem, ki mi je pravil, da nič ni dovolj dobro, da nikoli ni dovolj in tako sem praznino in pomanjkanje občutka lastne vrednosti nadomeščala z delom, ki me je počasi, a vztrajno vlekel v vrtinec, v katerem je na koncu telo reklo “stop” in potegnilo zavoro.
Kaj vam je pomagalo, da ste potem, ko ste bili pri 26 letih soočeni z diagnozo izgorelosti, ponovno našli ravnovesje med delom zasebnim življenjem?
Izgorelost je od mene brez ugovarjanja zahtevala počitek, obiskovanje psihoterapije, ogromno prevpraševanja o tem, kaj mi je zares pomembno, in me prisilila, da sem si na novo postavila smernice, po katerih želim živeti.
Zelo sem hvaležna svoji osebni zdravnici, da mi je postavila diagnozo, da je vztrajala z bolniško, ki sem se je sprva še otepala, češ, da ni primeren čas, da sem dlje odsotna v službi, in me opremila z jasnimi napotki in navodilom, da je prišel čas, da se umirim in si vzamem čas.
Bolniško sem v glavnem preživela v naravi ob poslušanju podkastov o sreči in kakovostnem življenju, brala sem knjige različnih mislecev in se družila z bližnjimi. Tako sem počasi postavila vrednote v vrstni red, ki mi je omogočal bolj umirjeno, izpolnjeno in zdravo življenje.
Kako zdaj razporejate čas?
Ko sem se po daljši bolniški vrnila nazaj v službo, sem se navkljub spočitosti in sveži energiji srečevala z občutki otožnosti in pretirane zaskrbljenosti, pogrešala sem navdušenje in zagnanost nad življenjem, ki bi ju pričakovala pri 27-letnici.
Tako je v meni zorela želja po spremembi na bolje, po boljšem telesnem in duševnem počutju in to me je spodbudilo, da sem začela projekt, ki mi je v stotih dneh spremenil življenje. V 100 dneh, ko sem vsak dan naredila eno majhno dejanje za boljše počutje sebe ali bližnjih, sem med drugim pustila službo v agenciji in stopila na samostojno podjetniško pot, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos ter zaključila psihoterapijo. Konce tedna sem namesto za računalnikom začela preživljati v naravi.
Veliko korakov in lekcij, ki sem jih med projektom usvojila, ki sem ga sprva izvedla na Instagramu, letos pa je pri Mladinski knjigi izšel v obliki knjige, prakticiram še danes. Zdaj svobodneje razporejam svoj čas. Vstajam zgodaj zjutraj in se večkrat na dan odpravim na sprehod v naravo.
Trudim se živeti izpolnjeno življenje in vsak dan ujeti nekaj sreče: v odnosih z bližnjimi, v svobodi in ustvarjalnosti, v zvedavem odkrivanju sveta, v izletih v naravo, v doma pripravljenem zdravem obroku, v preprostosti, hvaležnosti in prijazni besedi.
Poleg knjige 100 dni za boljšo mene ste kot avtorica v svet poslali posebno spominsko knjigo starih staršev. Kaj lahko današnjo družbo, ki nenehno hiti in se ne zna ustaviti, naučijo starejše generacije?
Ogromno, več kot si včasih mislimo. Vedno se mi je zdelo, da četudi so naši stari starši odraščali v drugačnem svetu, so se prav tako spraševali podobne življenjske stvari, iskali svojo pot, spoznali ljubljeno osebo, si z njo gradili dom in družino, kar nam vsem prinaša podobne izzive in preizkušnje.
S knjigo Naj ti povem svoj zgodbo, ki je leta 2017 izšla pri Grafenauer založbi, sem prav temu želela dati prostor. Knjiga, ki postavlja vprašanja in ponuja prostor, da vanjo stari starši zapišejo svojo zgodbo. Verjamem, da nas v svoji preprostosti in počasnejšem življenju lahko učijo pomembne izkušnje, kako biti prisoten in kako je ljubezen in skrb za drugega lahko naš najlepši okras.
