Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V Katoliški cerkvi je precej predmetov, ki jih uporabljamo pri maši, bežnemu opazovalcu pa se morda zdi, da so tam po naključju.
Resnica je prav nasprotna. Vsak predmet, ki ga uporabljamo pri maši, ima poseben pomen in čudovito simboliko. Tu je seznam nekaterih najbolj značilnih predmetov, ki jih lahko vidimo pri maši.
Goreča sveča je v Cerkvi že od nekdaj simbol za Kristusovo luč. To je jasno izraženo na velikonočno vigilijo, ko diakon ali duhovnik vstopi v temno cerkev z velikonočno svečo.
Jezus je prišel na naš svet, poln greha in smrti, da bi nam prinesel Božjo luč. To je jasno povedal v Janezovem evangeliju: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja" (Jn 8,12).
Nekateri ljudje tudi opozarjajo, da sveče uporabljamo kot spomin na prve kristjane, ki so mašo darovali ob svečah v katakombah. Pravijo, da naj bi nas to spominjalo na njihove žrtve in na možnost, da bi se tudi mi lahko znašli v podobni situaciji, ko bi nam zaradi obhajanja svete maše grozilo preganjanje.
Kadilo je bilo bistveni del češčenja v mnogih starih religijah, vključno z judovskim češčenjem Boga. Bog je ukazal, naj v templju zgradijo kadilni oltar. Velikemu duhovniku Aronu je naročil, naj ga zažiga proti večeru, ko bo natikal svetilke. "To naj bo trajno kajenje pred Gospodom iz roda v rod" (2 Mz 30,8).
S to tradicijo je povezana tudi najbolj znana vrstica, ki v Stari zavezi omenja kadilo: "Moja molitev naj se kakor kadilo usmerja predte, vzdigovanje mojih rok kakor večerna molitev." (Ps 141,2)
Kristjani so hitro prevzeli uporabo kadila. V Razodetju sveti Janez opisuje, da ima kadilo pomembno vlogo v nebeški liturgiji: "In dim kadil se je po angelovi roki vzdignil pred Boga skupaj z molitvami svetih." (Raz 8,4)
Christopher Carstens v svoji knjigi Mystical Body, Mystical Voice: Encountering Christ in the Words of the Mass pojasnjuje, da je maša bolj nebeška gostija kot podoživetje navadnega pashalnega obeda.
V katoliški teologiji maša pomeni "Jagnjetovo poročno gostijo", kar je omenjeno v Razodetju. Spominjala in približala naj bi nas našemu nebeškemu domu in prostoru, kjer se bomo srečali z ženinom v vsej njegovi slavi.
Še več, maša ni preprosto le spomin na nebesa, pri maši se "nebesa in zemlja poljubita". Mašna daritev nas združi z božanskim in nas dobesedno dvigne v nebesa.
Purifikatorij je fin bel lanen prtič, ki ga duhovnik položi na kelih, uporablja pa ga tudi za brisanje ustnic in prstov ter za čiščenje keliha po obhajilu. Zakristan – oseba, ki skrbi za svete posode in oblačila – purifikatorij po maši očisti ločeno od drugih stvari, in sicer zato, ker ima sledi presvete krvi.
Patena (iz latinske besede za krožnik) je okrogla posodica, podobna krožničku, iz dragocene kovine. Pri maši duhovnik položi prvo hostijo (in druge, manjše, ki jih bo zaužilo občestvo in so shranjene v ciboriju) na pateno, kjer med posvečenjem postane telo in kri, duša in božanstvo Jezusa Kristusa.
Ko verniki prejmejo hostijo na jezik, lahko ministrant pod vernikovo brado drži še krožniček, prav tako imenovan patena, da ne bi hostija ali njen delček padla na tla. Pri pripravi posod za sveto mašo pateno z veliko neposvečeno hostijo položimo na kelih, pod njo pa je purifikatorij.
Pred darovanjem je kelih pokrit s kvadratnim poškrobljenim lanenim platnom, imenovanim pala (iz latinske besede za pokrivalo). Pala ščiti kelih in pateno, da ne bi vanju zašli kakšni tujki – na primer žuželke ali prah – in ju tako umazali.
Mašni plašč je kot "Kristusov jarem" – duhovnika spominja, da je "drugi Kristus", ko daruje sveto mašo, in da je oblekel "novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice" (Ef 4,24).
Poleg tega mašni plašč simbolizira "oblačilo iz enega kosa", brez šivov, ki ga je Jezus nosil, ko so ga križali. To nadalje tudi poudarja povezavo med duhovnikom, mašo in Jezusovim darovanjem na križu.
Navadno je na sprednji ali zadnji strani mašnega plašča velik križ, ki dodatno poudarja njegovo simboliko, barva mašnega plašča pa se ujema s simbolično liturgično barvo cerkvenega leta oziroma praznika.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
