Sebastian Parczewski je poljski jezuit, rojen blizu Lublina. Po študiju angleščine je kot EVS prostovoljec eno leto preživel v Sloveniji. Leta 2015 je na Poljskem vstopil k jezuitom, kjer je avgusta 2017 izpovedal redovne zaobljube. Trenutno opravlja vzgojno prakso v jezuitskem izobraževalnem centru v mestu Nowym Sączu v bližini Krakova.
Preden ste postali jezuit, je bilo vaše življenje kar pestro, veliko ste tudi potovali, doštudirali ste angleščino ... Kako vas je to zaznamovalo?
Vedno sem želel biti učitelj angleščine in ker sem študiral angleščino, sem lahko odšel na izmenjavo v Španijo. Takrat sem prvič odšel v tujini za daljši čas. To me je naredilo bolj fleksibilnega in odprtega svetu. Tako v Španiji kot Sloveniji sem se moral prilagoditi kulturi, mentaliteti ljudi. Ob tem sem spoznal, da imam tudi dar za učenje jezikov.
Eno leto ste preživeli v Sloveniji kot prostovoljec v Salezijanskem mladinskem centru Rakovnik. Kaj je bila najbolj dragocena izkušnja pri mladinskem delu v Sloveniji?
Poslal sem 100 mailov različnim izobraževalnim centrom v Evropi in samo iz SMC Rakovnik sem dobil pozitiven odgovor. V Sloveniji sem prvič resnično delal z otroki, mladostniki. Pred tem jih nisem maral, bil sem alergičen nanje.
Slovenija in Rakovnik sta spremenila moj odnos in vizijo o mladih in njihovem mestu v Cerkvi. Bilo je prvič, da sem videl mlade, ki aktivno sodelujejo v Cerkvi, v župniji. To je bila zame nova izkušnja.
K jezuitom ste vstopili razmeroma pozno, ko ste že skoraj dopolnili trideset let.
Pot do tja je bila dolga. Najprej sem se moral spreobrniti, kar se je začelo leta 2013, ko sem imel močno duhovno izkušnjo. Nisem hodil v cerkev in po dedkovi smrti sem šel k nekemu kapucinu k spovedi, ki mi je naročil, naj opravim življenjsko spoved.
To je bila moja prva življenjska spoved. Bilo je kar malo srhljivo. Ko so se odprla vrata samostana, sem imel občutek, da vidim p. Pija. Videl sem kapucina z vijolično štolo in križem sv. Benedikta v rokah. Po spovedi mi je rekel, naj ponavljam za njim, ko bo molil. Pozneje sem izvedel, da je bila to molitev za osvoboditev.
Med molitvijo sem občutil močno toplino v glavi in na čelu. Objel me je mir. Ko sem šel domov, sem se počutil kot Lazar, bil sem lačen Božje besede. Za človeka, ki ni nikoli bral Svetega pisma, je to bilo skrajno nenavadno!
Kaj je sledilo spreobrnjenju?
Začutil sem, da me Bog vabi, da grem na duhovne vaje v tišini s Svetim pismom. Nič nisem vedel o tem, zato sem vtipkal v Google "duhovne vaje, Sveto pismo" in videl, da bodo čez dva tedna duhovne vaje za začetnike, ki jih vodijo jezuiti, za katere nisem vedel, kdo in kaj so.
Prijavil sem se in ker sem bil brez denarja, sem pisal voditelju duhovnih vaj, ki mi je odgovoril, naj vseeno pridem. Prvič mi je nekdo rekel, da je nekaj v Cerkvi zastonj! Bil sem popolnoma šokiran! Duhovne vaje so bile nekakšen podaljšek moje duhovne izkušnje in teden po duhovnih vajah sem šel v Slovenijo.
Je bil čas v Sloveniji poseben tudi z duhovnega vidika?
Bogu sem dal eno leto, da me prepriča in pomaga razumeti, kaj želi od mene. Slovenski kontekst je bil poseben, ker sem se veliko spraševal o svojem poklicu. Pogosto sem hodil k maši k sv. Jožefu v Ljubljani.
Ko sem bil na velikonočni ponedeljek povabljen k prijateljem, sem spoznal jezuita Marka Pavliča. Ko sva govorila o mojem poklicu, sem resnično začutil Božjo prisotnost. Včasih res srečaš ljudi, ne po naključju, ampak po Božji previdnosti.
Kaj je bilo odločilno?
Največji vpliv na mojo odločitev so imele duhovne vaje, ki sem jih opravil pred vstopom, in leto, ki sem ga preživel v Sloveniji. Pri jezuitih me je zelo pritegnila prizemljena duhovnost, mednarodnost, da se ukvarjajo z izobraževanjem, kar mi je kot učitelju zelo blizu, in delo z ljudmi, kar je zame zelo pomembno.
Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev?
Moj oče je bil obveščen en večer pred mojim odhodom od doma. Da grem k jezuitom, je vedelo malo ljudi, morda trije, doma razen očeta in mame nihče. Šele ko me več dni ni bilo, so ugotovili, da sem odšel.
Posebna izkušnja Božje navzočnosti je bila z mojo mamo. Januarja sem ji povedal, da grem junija k jezuitom. Starša nista bila cerkveno poročena, ker oče ni mogel doseči ničnosti prejšnjega zakona in zato nista prejemala zakramentov in sta se razšla, še preden sem se odločil za jezuite.
Mama je živela sama, saj sem edinec, imela je 5 let trajajočo diagnozo raka na dojkah, bila je v finančnih težavah. Čutila se je zapuščeno od Cerkve, ker ni mogla prejemati zakramentov. Veliko sem molil, da bi Bog to rešil. Ko sem ji povedal, da grem k jezuitom, je to sprejela mirno.
Maja se je diagnoza poslabšala, odšla je v bolnišnico in kmalu v hospic. Tam jo je po naključju (kar je "posvetno ime" za delovanje Svetega Duha) nekdo vprašal, če bi šla k spovedi in prejela zakramente. Najprej je rekla ne, vendar si je premislila. Po 30 letih se je spovedala, prejela obhajilo in bolniško maziljenje. V nekaj dneh se je stanje poslabšalo in 31. maja je umrla.
Smrt ni bila presenečenje, bil sem pripravljen. Vpisal sem nas v družbo Verbum Domini, da bodo maševali za nas po smrti. Dobili smo kartonček s fotografijo in imenom. Na maminem kartončku je bila podoba Svete Trojice.
Moja mama je umrla na praznik Svete Trojice! Tudi to je bil srečen konec, ko je Božja previdnost poskrbela, da sem brez ovir vstopil k jezuitom in se je moja mama spravila z Bogom in Cerkvijo.
Po noviciatu ste diplomirali iz filozofije. Kaj vas je pritegnilo? Kako vam to pomaga pri vašem delu?
Sprva nisem maral filozofije, ker nisem videl praktičnega vidika. Pritegnil me je eksistencializem, kjer filozofija sreča življenje in človeškost. Gabriel Marcel, iz katerega sem tudi diplomiral, in Emanuel Levinas sta me zelo pritegnila.
Pomagalo mi je tudi srečanje z analitično filozofijo in filozofijo jezika, da sem bolj pozoren na to, kaj in kako govorim, berem ... Ko učim verouk, vedno razložim, kaj mislim, ko rečem Cerkev, ljubezen, dobro ... Tudi učence spodbujam k temu.
Dve poletji ste preživeli v skupnosti v Ukrajini. Kakšna posebna izkušnja, ki vam ostaja iz tega časa?
Zaljubil sem se v državo. Opazil sem močno razliko med vzhodom in zahodom Ukrajine. Dolgo sem mislil, da Bog želi, da tam ostanem, saj med Poljaki in Ukrajinci vlada velika napetost.
Nekoč sem šel na obisk v grško-katoliški samostan baziljancev. Vsi so bili šokirani, niso mogli razumeti kaj Poljak in rimokatoličan tam počne. Videl sem, da jih je to srečanje spremenilo, da je marsikateri predsodek izginil.
V času vašega noviciata pri jezuitih je v Krakovu potekal svetovni dan mladih. Imeli ste edinstveno priložnost, da ste se celo osebno srečali s papežem Frančiškom.
Nepričakovano me je poklical moj provincial in dejal, da želi, da grem na srečanje s papežem v Krakovu, in mi naročil, naj tega nikomur ne povem. Bil sem edini iz noviciata, ki je šel na srečanje s papežem!
Na začetku je papež stopil do vsakega posebej, se rokoval in vsakega pogledal v oči. Enako ob odhodu, ko je vsakemu sam izročil poseben rožni venec. Bil sem med srečneži, ki smo lahko papežu postavili vprašanje.
Bilo nas je več kot 40 in ko je odgovarjal na moje vprašanje, me je ves čas gledal naravnost v oči, kot da bi govoril le meni. In že od začetka sem začutil, da je zelo preprost človek, kar me zelo nagovarja.
