Spanje je pomemben del vsakdanjega življenja in ima odločilno vlogo pri ustvarjanju pogojev za splošno dobro počutje osebe. Zlasti pri otrocih in mladostnikih ima zadostna količina spanja pozitiven fizični in psihološki učinek, prav tako kot dober ritem spanja in budnosti, pitje tekočine in reden počitek.
Vendar pa lahko številni dejavniki in dogodki vplivajo na navade spanja in ustvarijo neravnovesje tako za otroka kot za ostale družinske člane.
Pomembno je ustvariti pogoje, ki varujejo otrokov spanec. Na trenutek, ko zvečer zaspi, ga je dobro pripraviti ravno tako kot za druge pomembne trenutke v dnevu. Tudi pri spancu ima starš nalogo zadrževati otrokova čustva in obvladovati te trenutke, kar v psihologiji imenujemo regulator.
To je še posebej v ospredju v zgodnjem otroštvu, ko otrok še ne zmore obvladovati svojih potreb in čustev. Zagotavljanje meje in pravilnost spalnih navad pomagata otroku, da ohrani svoja čustva pod nadzorom in daje kontinuiteto svojim izkušnjam (tako podnevi kot ponoči).
Večerne vznemirljive igre, pretirani dražljaji (na primer TV ali videoigre) in hrupno okolje otroku ne pomagajo, da se sprosti in počasi zaspi. Dobro je ustvariti umirjeno rutino, ki otroku pomaga mirno zaspati.
Starši lahko igrajo aktivno vlogo (odvisno od starosti in otrokovih želja) tako, da mu pripovedujejo zgodbo, na glas preberejo knjigo, ostanejo pri otroku in se z njim nekaj časa tiho pogovarjajo.
Starši nikoli ne smejo od doma oditi na skrivaj, ne da bi se poslovili od otroka. Čeprav so mnogi prepričani, da s skrivnim odhodom otrok ne bo zaznal njihove odsotnosti, pa je za otroke ločitev še hujša, če se starši ne poslovijo. Enako velja za obdobje pred spanjem.
Včasih otroci težko zaspijo ali pa se ponoči pogosto zbujajo. Vzrokov je lahko veliko. Pri novorojenčkih in dojenčkih je razdrobljen spanec normalen in je odvisen od osnovnih potreb, kot so lakota, žeja, bolečina, potreba po bližini.
Pri starejših otrocih včasih obstaja aktiven odpor do spanja, upor proti navodilom staršev, ki ga najdemo tudi na drugih področjih. To odraža naraščajočo zavest o njihovi sposobnosti in željo po potrditvi.
Otrok lahko nasprotuje nočnemu spancu v dneh, ko ima zelo zapolnjene dni ali če je čas, preživet s starši, skoncentriran predvsem na večerne ure. Pri starejših otrocih lahko spanje ovirajo nekatere čustvene težave, na primer strahovi ali skrbi glede šolskega dne, ki jih čaka.
V adolescenci lahko notranji (hormonski) in zunanji dejavniki (odnosi s prijatelji, socialne navade, interesi) spremenijo ritem spanja in budnosti ter vzpostavijo težnjo po budnosti pozno zvečer in spanju do poznega jutra, ki je značilna za to starostno skupino. Noč, ki je za mlade videti tako očarljiva, ima velik vpliv na te navade.
Včasih pa vse to vodi v pravo nespečnost, ki je lahko odvisna od psiholoških težav, kot so tesnoba, strahovi in skrbi.
Spanje lahko motijo nočne more: zastrašujoče sanje, povezane z otrokovimi osnovnimi strahovi, dogodki, ki so se zgodili ali se jih otrok boji. Nočne more običajno povzročijo vznemirjeno prebujanje. Otrok kliče starše, se spomni sanj in se nato pomiri. Nočne more vsebujejo miselno obdelavo izkušenj ali notranjih razpoloženj.
Včasih se lahko pojavijo epizode tako imenovanega "nočnega terorja": to so vznemirjena prebujanja, ki jih pogosto spremljajo kriki. Otrok je le na videz buden in v nasprotju s tem, kar se zgodi po nočni mori, nasprotuje poskusom pomiritve. Običajno se naslednji dan dogodka ne spomni in zaradi njega ni več razburjen.
Na vseh stopnjah razvoja je dobro, da starši spremljajo razvoj otrokovega spanca in se ob spremembi navad vprašajo, kaj je lahko moteči element. Je to prehodna faza? Je kriva nova življenjska izkušnja? Test v šoli?
Motnje spanja so običajno začasne narave in se rešujejo z odpravljanjem motečih situacij ali z ukrepi, ki spreminjajo spalne navade.
Včasih pa so težave s spanjem prisotne daljše obdobje ali dobijo prevelike in neobvladljive razsežnosti, tako da ovirajo normalno življenje otroka ali mladostnika, njegovo obiskovanje šole, sposobnost učenja in sposobnost upravljanja odnosov.
Drugi alarm, ki ga ne gre podcenjevati, pa je tudi stanje staršev, ki so lahko zelo utrujeni, zmedeni in brez sredstev. V takih okoliščinah se je dobro posvetovati s strokovnjakom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
