Klemen Jančič je mlad fant, ki je v času epidemije odprl svoje podjetje za peko slaščic in kruha. Že od otroštva rad peče, ustvarja v kuhinji, vendar je bila pot do tega, da je ugotovil, da bi to rad počel tudi poklicno, kar dolga.
Delal in izobraževal se je tudi v Franciji, sedaj skupaj s prijateljem vodi pekarno in slaščičarno ter svoje izdelke razvaža strankam. V prihodnosti si želi odpreti svojo izložbo, morda tudi lokal, v bližnji prihodnosti razmišlja o predstavitvi svojih izdelkov na tržnici.
Ne predstavlja si peke brez zares dobre čokolade, poleg stalne ponudbe kruha in slaščic pa ustvarja tudi torte za različne priložnosti, na primer poroke. Letos se je poročil tudi sam in avtor torte za svojo poroko je prav on.
Klemen, med epidemijo ste odprli svojo pekarno in slaščičarno. To je kar pogumna poteza! Kako ste se tega lotili in kako vam je uspelo?
Ko sem končal s šolanjem in se vrnil z dela v Franciji, sem razmišljal, kako naprej. Nisem bil prepričan, ali bi rad šel delat v kar neko slaščičarno in pekarno. Doma smo skupaj prišli na idejo, da bi poskusil nekaj svojega.
Doma sem vedno veliko pekel, tudi za druge, zato se je rodila ideja, da bi odprl svoje podjetje. Slišati je bilo tvegano, ampak smo rekli, da bi vseeno poskusil, in začeli smo iskati prostor.
Prostor, ki ga imam sedaj, je bil takrat edini na voljo. "Ja nič, potem pa dajmo!" smo rekli. Tako se je začelo, najprej je bilo seveda treba urediti kup papirjev in podrobnosti, tako da sem z delom začel konec marca.
Od kod sploh ideja za peko slaščic in kruha? Kdaj se je to razvilo v vas?
To je kar zanimiva zgodba. Na BIC (Biotehniški center, op. a.) sem se vpisal, ko sem bil star že 19 let. V osnovni šoli sem devet let zelo rad hodil slikat k neki slikarki. Potem sem si rekel: "Devet let sem risal, jasno da grem na oblikovno, druge ni."
Dve leti sem bil na oblikovni šoli, ko sem ugotovil, da to ni to. Ker rad delam z otroki, sem se vpisal na vzgojiteljsko šolo. Tam sem bil eno leto in sem doživel šok. Ugotovil sem, da to res ni to, kar hočem.
Ustavil sem se in razmislil, vzel sem si en mesec časa in ugotovil, da kar res ves čas počnem, je to, da vedno nekaj pečem, kuham že celo življenje, zakaj torej ne bi poskusil tega.
In to je bila najboljša odločitev ‒ združuje vse to, moraš biti kreativen, moraš znati delati z ljudmi, hkrati lahko tudi učiš. Sedaj sem tu.
Tako je bila torej videti vaša učna pot, kdaj pa ste sploh ugotovili, da vas veseli peka?
Ko sem bil majhen, sem imel res dobro babi, jo imam še sedaj, in sem pri njej vedno lahko v kuhinji delal, kar sem hotel, vedno sem pomagal, vedno sem nekaj "prčkal" in tudi doma še kaj spekel. Potem je to samo zraslo v meni.
Se spomnite svoje prve torte? Kakšna je bila, je uspela?
Je uspela, je bilo pa zanimivo odkrivanje stilov. Ker prva torta je bila res … Zdaj, ko se spomnim tiste slike, si mislim: "To je bilo res slabo!" 😊
Takrat ste bili najbrž ponosni?
Seveda, takrat sem si mislil, kako neverjetno dobra torta je bila to. V resnici sem združil skupaj kar nek biskvit in kremo, vse je bilo nekaj na pol. Glaziral sem s čokolado, vse je bilo pretrdo in se je lomilo. Takrat se mi je zdela res dobra, ker nisem vedel, kaj delam, vendar je zdaj ne bi več ponovil.
Brez katere sestavine si ne predstavljate dobre torte oziroma slaščic?
Bi rekel, da brez čokolade. Čokolada je ena izmed najbolj pomembnih sestavin, tudi sam uporabljam dobre čokolade, to mi je zelo pomembno. Pa oreščke.
Rekli ste, da ste bili v Franciji. Za kakšno priložnost je šlo?
Lansko leto poleti sva bila s prijateljem, s katerim tudi zdaj skupaj delava, tri mesece v Strasbourgu pri Thierryju Mulhauptu, ki je tam eden najbolj priznanih slaščičarjev. Tja sva šla v okviru šole, ki je dobila priložnost za izmenjavo. Vprašali so naju, ali sva za, in seveda sva rekla ja.
Bilo je težko, ker nisva znala francosko, tam pa so to kar nekako pričakovali, bili so zelo strogi, tudi psihično je bilo zelo naporno. Sva se pa res veliko naučila, s tega vidika je bilo res fino, šola nama je tudi vse plačala, dobila sva plačo.
Bila sva prva, s katerima so izpeljali tak projekt. Učno mi je zelo koristilo. Tam vidiš veliko stvari, imajo zelo kvalitetne sestavine, ki jih mi tukaj sploh ne poznamo, želim si, da bi jih lahko dobil tudi sam, a jih ne morem.
Izkušnja tujine, sploh morda Francije, se sliši zelo pomembno. Verjetno je dobro za vsakega slaščičarja, da gre v tujino.
Zelo je dobro, da se preizkusiš v tujini. Gostinstvo je neusmiljeno, če gre kaj narobe, gre močno narobe, tako da je bilo kar zanimivo. To je bil ogromen kompleks, tudi čokoladnica je bila zraven, imeli so tudi svoje plantaže kakava in smo delali svojo čokolado, imeli smo res dobro pekarno z vrhunsko opremo. To moraš videti in si res navdušen. Delo je bilo trdo in naučiš se, da je ta poklic res zelo dober, hkrati pa je lahko psihično zelo naporen.
Razmišljate, da bi šli v prihodnosti še kam v tujino?
Pri slaščičarstvu je to vsaj v Sloveniji velik problem, ker zelo zaostajamo, premalo spremljamo, kaj se dogaja. Mojstri po svetu vsak dan naredijo nekaj novega in jih moraš ves čas spremljati, drugače zaostaneš in se nikamor ne premakneš. Tudi glede kruha je podobno.
Pomembno je, da odideš v tujino na izobraževanja. Sicer je res zelo drago. Dobro je brati tudi knjige raznih mojstrov, saj se ves čas lahko učiš. Moraš pa tudi imeti željo.
Kaj pa vaša najljubša torta? Kakšna je?
Dve imam, ki sta mi res dobri. Ena je cheesecake, druga je pa kokosova torta. V Sloveniji je še nisem jedel, midva sva jo že nekajkrat naredila in je odlična. Če bi jo imel tukaj, bi vam jo dal poskusiti, to bi bila potem vaša najljubša sladica. 😊
Zdaj imate svojo delavnico, kako pa je potem videti drugi del procesa, torej prodaja?
Vsa naročila sprejemam prek spletne strani. Imam določene dneve, ko dostavljam, med tednom dostavljam zvečer, v soboto, to gre najbolj v promet, imam pa sobotne zajtrke. Ljudje to naročijo, jaz jim zjutraj dostavim, jih zbudim, jim voščim dobro jutro … 😊
Kako je videti vaše delo med ob koncu tedna?
S pripravo za soboto začnem že v petek, pripravim tudi kruh, rogljičke in sladke stvari. V soboto je odvisno od naročil. Navadno začnem ob treh zjutraj, z razvozom ob sedmih. Večinoma imam ob sobotah od sedem do deset strank, večinoma pa razvažam po Ljubljani.
Delate tudi za dogodke, poroke na primer?
Pred kratkim sem delal na primer za Stično, to je bilo super. In ja, poročne torte tudi. Letos je bilo res veliko porok. Med drugim tudi moja (smeh). Na veliko porokah sem delal, imeli smo padce in vzpone, od torte, ki se je čisto sesula, do torte, ki je bila super.
Kaj pa naredite, če gre kaj narobe?
Grozno je bilo. Naredili smo dobro torto, peljal sem jo na lokacijo in na koncu je bil res strm klanec do tiste gostilne. Torta se je premaknila naprej in najprej se je še zdelo, da se jo bo dalo popraviti, vendar ni šlo.
Ker sva hotela, da imata mladoporočenca vsaj nekaj pred seboj, sva na hitro pripravila novo, ki je bila še precej zamrznjena, ko sta jo razrezala. Res ni bilo prijetno, bila pa je dobra učna izkušnja. Od takrat sva veliko stvari začela delati drugače, naučila sva se, kaj sploh lahko narediš in česa ne. Ne bi rad ponovil tega, bilo je kar tragično.
Na katero torto ste najbolj ponosni?
Bi rekel kar na to, ki sva jo imela na svoji poroki.
Ste torej za svojo poroko sami naredili torto?
Seveda. Bila je res dobra. Ker ko se slaščičar poroči, to ni kar tako. Po cerkveni poroki smo imeli pogostitev in sva pripravila veliko makronov in tudi krokenbuš. Je bilo kar fajn.
Katera je najtežja sladica, ki ste jo pripravili? Morda ravno krokenbuš?
Ne vem, ali bi omenil prav eno sladico. Krokenbuš je en nivo, potem imaš makrone, ki nekaterim grejo, drugim ne … Vsaka sladica ima svojo stopnjo, do katere moraš priti, če želiš, da je res dobra. Če imaš željo in če poskušaš, se da marsikaj.
Veliko časa sem posvečal rogljičkom. Ne bi rekel, da jih je težko narediti, ampak da dosežeš, da so dobri, potrebuješ nekaj časa. Ko imaš neko znanje, je vse precej lahko. Potem je vse v tehniki. Ko se učiš, ko spremljaš, ponavadi gledaš samo tehniko, ne gledaš receptur.
Kakšne so želje, načrti za prihodnost?
Razmišljam, da bi šel na tržnico, kjer bi imel svojo stojnico, kar bi bil prvi korak do izložbe. Izložba ali celo lokal je višji cilj v prihodnosti. V prihodnosti bi morda tudi razširil ekipo, imel kakšne delavnice ...
Čim več moraš razmišljati, na primer zdaj, ko je koronakriza. Časi so težki, ampak se še vseeno marsikaj da doseči, če razmišljaš in si upaš.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem vaša žena Mica, s katero sta se pred kratkim poročila?
Mica ima veliko funkcij. Ves čas me zelo podpira, vedno ima pripravljeno prijazno besedo, ko se mi zdi, da mi kaj ne gre, in potem vendar nekako uspe. Podpira me besedno in tudi finančno, če se zalomi, in za to sem ji res hvaležen. Velikokrat mi pomaga tudi tako, da vodi profil na Instagramu in Facebooku.
Če imam ob petkih veliko dela in naročil, mi pomaga na primer narediti kruh, tako da se tudi ona zraven kaj nauči. Pomaga mi, da sem tudi jaz prej prost in ne delam ves dan. Pri vsem tem ima res veliko vlogo. Če bi bila že na začetku skeptična in ne bi verjela, da mi lahko uspe, tudi jaz ne bi verjel.
