Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Helena in Aleš Rozman imata pet otrok, v svojem domu v Tržiču pa vodita tudi zakonske skupine, saj si želita, da bi s svojim življenjem služila drugim in Bogu. Računalničar in slovenistka svojo vero živita zares. Ni je zamajala niti preizkušnja raka, ki je Heleno prvič doletel pred skoraj šestimi leti, drugič pa letos poleti.
Kako je diagnoza raka na dojki prvič zarezala v vašo družino?
Helena: To je bilo 9. novembra 2015. Počutila sem se povsem zdravo. Ob diagnozi sem se res takoj obrnila na Jezusa, poklicala sem Aleša ... V tistem trenutku stiske "butne" iz tebe, kar je nekako že prej bilo del tvojega življenja.
Ker sva že prej živela v veri v Boga, sva tudi v tej preizkušnji vedela, da se želiva zanesti na Boga. Tudi če mi ni bilo razumljivo in čeprav še vedno ne razumem vsega. Še vedno ostaja negotovost za naprej, ali bom ostala zdrava ali ne. Zaupam Bogu v polnosti, da ima vse pod kontrolo.
Tumor je bil izrezan, okužena je bila tudi bezgavka na desni strani. Niso mi odstranili cele dojke. Predpisanih mi je bilo osem kemoterapij in 25 obsevanj. Vmes sem morala biti še enkrat operirana, ker se je izkazalo, da zdravnik ni čisto vsega odstranil. Poleti 2016 sem imela obsevanja in od avgusta, ko sem jih končala, štejem svoja leta zdravja. Letos sem jih praznovala že pet.
Kaj je to pomenilo za vajin odnos?
Aleš: Prvič se soočiš z minljivostjo tega sveta. Začneš se spraševati, malo bolj resno se začneš pogovarjati o stvareh, o katerih se prej nisi. To je največja sprememba od prej in potem. Prvo zdravljenje je šlo kar v redu, z optimizmom. Diagnoza je res grozna, potem pa iščeš rešitev, zaupaš zdravnikom.
Kaj vam je bilo najhuje?
Helena: Največ sem jokala zato, ker sem mislila, da ne bova mogla imeti več otrok. Nisem se bala smrti, ampak mi je bilo hudo, kaj bo zdaj s sanjami, ki jih je Bog položil vame. In sem rekla, da se bova prepustila, naj Bog da dokončni ne. Po koncu zdravljenja sem zanosila, čeprav nisem zaupala, da bom lahko donosila. Takoj so se namreč pojavile krvavitve. V 15. tednu je zdravnica potrdila, da se bo otrok še naprej lepo razvijal.
In nato sem bila še enkrat noseča, pa je bilo ravno nasprotno. Presrečna sem bila, da nama bo Bog dal vse, kar sva si želela, vendar sem imela v 13. tednu spontani splav. Duhovno in psihično sem hitro sprejela, da bova enega od šestih otrok takoj "vrnila", prepustila Bogu, telesno pa me je to močno izčrpalo. Bila sem tudi anemična. Najbrž je bil tumor na črevesju, ki se je pokazal letos poleti, že takrat v meni.
Aleš: Pet otrok vzgajava midva, enega bo pa On.
Enostavno moraš zaupati, da nekdo drug vodi tvoje življenje.
Kaj vama pomeni dar življenja?
Aleš: Zelo sva vesela, da imava lahko veliko družino. Na nek način je podobno Jobu, ki je tudi šel skozi preizkušnje. Midva želiva vedno dajati slavo Bogu, tudi skozi preizkušnje, skozi katere greva.
Zavedava se, da smo minljivi. Zato je bilo Lucijino rojstvo pika na i, ker čutiva Njegovo dobroto, da naju je blagoslovil še z enim otrokom, kljub temu da so zdravniki rekli, da po kemoterapijah to najbrž ne bo več mogoče. Ampak pri Bogu je vse mogoče.
Helena: Bogu namreč ni nič nemogoče (Lk 1,37). To je tudi vrstica, ki jo trenutno nosim na roki. Hčerka Julija mi je zapestnico podarila ob letošnji diagnozi. Otroci so zame … npr. molila sva tudi za hišo. Imava res lepo hišo, nama jo je Bog dal. Ampak to ostane tukaj, to je material.
Ko pa zanosiš, je to za večnost. In če bodo otroci imeli to vero in sledili Bogu, bomo vsi skupaj lahko živeli še v večnosti. To ni nekaj, kar kupiš in imaš za določen čas. Življenje ima veliko večjo vrednost.
Aleš: Vodila sva skupine v bloku, tam smo se tako drenjali, da sem se že hecal, da moram na balkonu sedeti, da sploh lahko vodim skupino. Bog nama ni dal hiše, da imava midva lepo hišo, ampak nama jo je dal, da imava odprt dom, da lahko oznanjava in z njo služiva drugim.
Aleš, kako ste se vi soočili z ženino boleznijo?
Aleš: Bilo mi je težko. Vprašal sem se, zakaj naju je to doletelo. Ampak iskati odgovor na človeški način je zelo težko. Mi smo tu v omejenem, minljivem svetu in je treba to pogledati malo širše. Takrat sem bil precej v Svetem pismu.
Tudi jaz sem bral citate in v Mojzesovi knjigi lepo piše, da je Bog naš zdravnik in da nas on ohranja in brani. In da bo odstranil bolezni iz nas. Mi lahko upravljamo svoje življenje, medtem ko nad rojstvom in smrtjo nimamo nadzora. To je v rokah našega Stvarnika, on ima načrt za nas.
Enostavno moraš zaupati, da nekdo drug vodi tvoje življenje. Ne gre za nas, ampak Zanj. Gre za to, da se On poveličuje v nas. Tudi če gremo čez tako preizkušnjo, kot je morala iti Helena oz. naša družina, jo želimo izkoristiti za to, da oznanjamo Boga.
Helena: To sva res takoj začutila. Sprašuješ se, zakaj. Potem pa si rečeš: Zakaj pa ne? Saj imam tudi jaz umrljivo telo, tako kot vsi drugi. Potem pa si rečeš, da je to mogoče samo v slavo Bogu. Najprej sva molila, da bi tumor izginil. Da ga ne bi bilo, ko bi zdravniki naredili ultrazvok pred operacijo.
Upala sva v ta čudež. Zavedala sva se, da se ne uresniči vedno, ko prosiš za nek čudež, ampak se lahko zgodi. Odprla sva se Bogu, naj dela – tudi če bom morala zaradi tega umreti. Zato sem tudi vse fotografirala. Na vsaki kemoterapiji sem medicinsko sestro prosila, da me fotografira, ker imam doma štiri otroke.
Da če so to moji zadnji meseci – ne veš, kako hitro gre –, da bi otroci imeli mojo zgodbo, da bi jim lahko nekaj zapustila, da bi jim lahko nekaj napisala. Da bi vedeli, da sem šla skozi to z vero …
Aleš: … in da se je borila.
Letos poleti pa se je bolezen ponovila, tokrat na črevesju. Kako sta doživljala vnovično preizkušnjo?
Helena: Šla sva na štiridnevni oddih za najino 14. obletnico poroke. Imela sem težave z odvajanjem, in ko sem videla, da se je izločil temen krvni strdek, je bil to takoj alarm. Najprej sem šla na ultrazvok in rentgen. Takrat mi je bilo zelo težko, ker sem spet začutila tisto težo.
Spet bolnišnica. Vse drugo naj bo, samo rak ne, sem si želela. Zelo sem se umirila v molitvi, poslušala sem slavilno glasbo in ko sem prejela diagnozo, sem to preprosto sprejela. Ni me zlomilo. Spraševala sem se edino, ali je to že od prvega raka ali je to na novo.
Rekla sem: "Glej, Bog, tukaj sem, delaj. Ne vem, kaj želiš." Očitno bo moja življenjska pot res krajša, ampak verjamem, da če je moje telo na tem področju tako šibko, da ima Bog boljši načrt. Bo že poskrbel za otroke, tudi če bi živeli s tem primanjkljajem, zaupam, da bi bil ta primanjkljaj dober za njihov duhovni razvoj, da bi lažje prišli k Bogu, v večnost.
Cilj življenja ni v tem, da živiš v obilju zemeljskih dobrin, ampak da živiš bolje zaradi tega, ker imaš Jezusa in ker imaš večno življenje. Ker se življenje tudi po smrti nadaljuje.
In si rečem: Kdo pa zmore bolje poskrbeti za otroke ali za Aleša? Jaz zagotovo ne v taki meri kot lahko Bog.
Aleš: Lahko bi rekli, da je pomembno, da se na novo rodimo. Ko se na novo rodiš, veš, da imaš večno življenje. Smrt na nek način ni nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi, ampak je samo nekaj, kar nas loči za kratek čas. Ponovno se pa vidimo v večnosti, in to za večno – kar je precej dlje časa v primerjavi z nekaj deset leti, ko smo na zemlji.
Helena: Hočem živeti, noro mi je všeč moje življenje na zemlji. Tudi Bogu sem povedala, da ve, kako uživam v lepoti, pogovorih, ko se nasmejimo do solz. Zelo uživam v tem, ampak če mi bo to odvzeto, se pa zavedam, da me čaka še nekaj boljšega. Čeprav si je to težko predstavljati.
Ampak zares verjamem, da me čaka še več lepote, lepe glasbe, še več smeha v večnosti. Bogu sem rekla, da bom tudi pozneje lahko okusila večnost, naj mi da zdaj to, da imajo moji otroci še mamico, da ima Aleš še mene, da me vidi sivo, zgubano … Žal mi je, da nekatere ženske tako zavračajo staranje, starost. Jaz sem pa tako vesela, ko vidim, da se staram, ker hočem to doživeti.
Aleš: Očitno je Helenino telo bolj šibko, bolj nagnjeno k bolezni, in si včasih ne upam sanjati o dolgi starosti z njo, ampak želim v polnosti živeti z njo zdaj, ko jo imam, vsak dan.
Zelo uživam v svojem življenju, ampak če mi bo to odvzeto, se zavedam, da me čaka še nekaj boljšega.
Kakšen je vajin recept za polno življenje?
Helena: Zjutraj si privoščim, da ob čaju berem Božjo besedo, jo podčrtujem, premišljujem. Kot mamica imam ogromno zadolžitev, ampak najpomembnejša se mi zdi, da otrokom predajam duhovnost.
Povem jim, kaj sem brala, kaj me je nagovorilo; da jih o Bogu učim skozi vsakdanje besede oprosti, hvala, prosim. Preberem vrstico iz Pregovorov, kako je dobro paziti, kaj govorimo, da smo spoštljivi ... To sem si zadala kot vodilo.
Moje prioritete so Bog, mož, otroci. Včasih na drugo mesto pridejo obveznosti in prijatelji, včasih moraš dati vrstni red malo drugače, ampak da vsaj ne izpustim pomembnih stvari.
Ne mine dan, da ne bi brala Božje besede. To mi je res pomembno, tudi če kdaj zmorem le par vrstic. Pomembne so mi časovne strukture, da se midva z Alešem po kosilu usedeva skupaj, da imava zvečer čas za naju. In da uživam sedanji trenutek.
Aleš: Zakon bi primerjal z odnosom z Bogom. Gre za obljubo ali zavezo, ki jo dava drug drugemu. Pomembno, da veš, da ko sprejmeš to odločitev, ko se na novo rodiš, da je to za vedno. Čeprav delaš mogoče kakšne napačne stvari, je to obljuba, ki je obojestranska, in Bog svoje obljube ne prelomi.
Tako je v zakonu, tudi če ne narediš vsega prav, si še vedno poročen. Obljuba, zaveza je tisto, kar skleneš, da prideš v zakon. To je v Bogu s krstom, ko se sam odločiš, da se na novo rodiš. In potem VEŠ, da imaš večno življenje. Ne da upaš ali pa misliš (1 Jn 5,13) … to te spominja, da si ljubljeni Božji otrok, in vem, da bom živel večno. Večno življenje se začne tukaj, ko se na novo rodiš, ne šele takrat, ko umreš, kot nekateri mislijo.
Helena: Aleš pogosto reče, da lahko delaš kljukice po standardih. Kot mož mi lahko ves dan streže, poskrbi za vse, ampak to ni odnos. To je samo kup opravkov. Enako lahko kot kristjan kljukaš: šel sem v cerkev, molil sem, bil sem pri maši …, ampak to ni to. Bog si želi odnosa z nami, da smo mi ves čas z Njim! In to je polno življenje, tako ga vidiva in čutiva midva!
Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
