V zaporu v zvezni državi Missouri v ZDA zapornikov ne želijo imeti le zaprtih v celicah in jih tako kaznovati za storjena dejanja, ampak jim želijo omogočiti, da se počutijo koristne in postanejo boljši ljudje.
Vodstvo zapora je naravnano h gradnji skupnosti in dobrih medsebojnih odnosov. V sklopu te vizije lahko zaporniki kot prostovoljci sodelujejo na različne načine. Nekateri na primer izvajajo treninge s psi iz zavetišč, drugi skrbijo za zelenjavni vrt.
Dejavnost, ki prinese veselje zapornikom in otrokom
Med njimi pa se je, kot navajata medija The Washington Post in St. Louis Public Radio, oblikovala tudi skupina moških, ki šivajo odeje za otroke iz ožje in širše okolice, ki živijo v rejništvu.
Šiviljska delavnica v zaporu poteka že celo desetletje, v tem času pa so ustvarili že več kot dva tisoč odej. Za vsakega otroka ustvarijo personalizirano odejo, na kateri so na robu všite tudi otrokove začetnice. S tem želijo doseči, da bi imeli vsi otroci občutek, da niso pozabljeni.
Zaporniki, ki sodelujejo v šivalni delavnici, imajo dva različna projekta. Prvi je oblikovanje prešitih odej, ki jih nato prodajajo na dražbah različnih dobrodelnih organizacij, drugi pa je šivanje odej, ki jih nato kot rojstnodnevna darila podarijo otrokom iz okolice, ki živijo v rejništvu, saj nekateri izmed njih nikoli ne praznujejo rojstnega dneva.
Socialni delavci posredujejo podatke o otrocih, zaporniki pa nato oblikujejo odeje, ki so prilagojene vsakemu otroku posebej. Ko končajo, vsako odejo skupaj s šolskimi potrebščinami in higienskimi pripomočki, ki jih lahko darujejo preostali zaporniki, skrbno zavijejo in oddajo.
Veliko moških, ki pridejo v šivalnico, je imelo v otroštvu podobno zgodbo kot ti otroci. Bili so v rejništvu ali na robu družbe, zato se z njimi še posebej poistovetijo. Poleg tega gre večinoma za očete in imajo zato še toliko večjo željo, da bi pomagali otrokom.
Jim Williams, eden od sodelujočih v delavnici, je povedal: “Otrok v rejništvu velikokrat ne dobi veliko stvari, lahko se znajde v domu, kjer ga ne obravnavajo kot del družine. Zato ob delu velikokrat čutim zares močna čustva.”
Sodelujočim se zdi, da je šivanje nekaj pozitivnega in veseli so, da lahko med prestajanjem kazni počnejo nekaj koristnega. Z vsako odejo, ki jo dokončajo, čutijo, da so naredili veliko stvar.
Šivanje je možnost za “pobeg iz zapora”
Joe Satterfield, ki je v zaporu zaposlen kot vodja zaporniških enot, je povedal, da pri zapornikih, ki sodelujejo v delavnici, vidi pozitivne spremembe, saj je za njih dobro, da so del nekega projekta in da čutijo ponos. Kot pravi, šiviljska delavnica zanje predstavlja pobeg iz zaporniškega sveta in možnost, da sodelujejo v skupnosti.
Misli petih zapornikov, ki jih je šivanje spremenilo
Jim Williams se je s šivalnim strojem prvič v življenju srečal lansko leto ob začetku epidemije, ko je dobil nalogo, da sešije zaščitne maske za zapornike in osebje. O svojem delu je povedal: “Sem perfekcionist. Medtem ko moji zaporniški cimri spijo, se sredi noči zbudim in začnem razmišljati o vzorcih in barvnih kombinacijah, ki bi jih lahko uporabil.”
Richard Sanders, 62-letni zapornik, ki že od svoje mladosti sedi v zaporih zaradi sodelovanja v ropu in dveh umorih, si ni nikoli mislil, da bo kdaj šival.
“Ko sem bil mlad in trmast, sem se želel držati zase, ni mi bilo do udeleževanja v takšnih dejavnostih. Z leti sem se odločil, da moram nehati s prenašanjem krivde na druge in narediti nekaj, da se bom odkupil za vse, kar sem storil.” Sedenje za šivalnim strojem ga je naučilo umiritve in premisleka o svojem življenju.
Kot pravi, je s šivanjem začel, ko so ga prosili, naj pride popravit pokvarjen šivalni stroj, nato pa so ga zaporniki povabili, naj se jim pridruži. V zadnjih osmih letih je naredil že več sto odej. “Bolj, kot se v zaporu zaposliš, bolje boš živel,” je povedal.
Rod Harney se je šivanja naučil v sedmem razredu pri gospodinjstvu. “Ko na seznamu otrok vidiš enoletnega ali dvoletnega otroka, se ti zlomi srce. To nam da vedeti, da smo še vedno ljudje.”
Pred kratkim je po stotih urah dokončal odejo za 18-letnega fanta, ki bo kmalu dopolnil starost, pri kateri ne more biti več del rejniškega sistema. Na njej je upodobljen grizli, ki strmi skozi okno. “S tem sem fantu želel pokazati, da so mu vrata v svet odprta.”
Fred Brown, ki zaporno kazen prestaja že dolgo časa, je svojo ljubezen do šivanja odkril pred štirimi leti, ko je slišal za skupino, ki se vsak dan zbira in prostovoljno oblikuje odeje.
“Ko sem ugotovil, da lahko pomagam otrokom narisati nasmeh na obraz, sem bil takoj za. Nazadnje sem izdelal odejo s psičkom za 13-letnega fanta. Nič ne vem o njem, ampak imam občutek, da mu bo všeč. Oblikovanje rojstnodnevnih daril za te otroke je najbolj pomembna stvar, ki sem jo naredil, odkar sem v zaporu. Zaradi tega se počutim bolje, čeprav sem tu.”
William White je dobil nov smisel, ko je odkril, da v zaporu obstaja šiviljska delavnica. “Ti možje so izdelovali čudovite odeje za otroke in takoj sem vedel, da je to nekaj, česar del bi rad bil tudi sam. Šivanje je bilo od nekdaj moja strast. Sedaj lahko na ta način družbi končno nekaj vrnem. Čeprav ne živim na prostosti, lahko še vedno naredim nekaj lepega.”
