Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 2. oktobra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

O delu na Hospicu: “Večina knjig se skrije pred knjigo življenja, ki jo pišejo ti ljudje”

IMG_7915-1.jpg

Fotografija je last Mihe Zimška.

Katarina Berden - objavljeno 11/09/22

"Če se zavedaš minljivosti, si bolj svoboden, bolj pristno in iskreno živiš, zavedaš se dragocenosti življenja, srečen si, da obstajaš"

Miha Zimšek je po dveh različnih študijih in iskanju samega sebe v osami v Latviji odkril, da to ni njegova pot. Svoje poslanstvo je našel v spremljanju umirajočih v okviru Hospica in delu z otroki, ki žalujejo. K temu ga je povabila njegova mama, ki je dolgoletna prostovoljka na Hospicu.

Deset let je bil prostovoljec pri Hospicu, sedaj pa je že nekaj let zaposlen. Opravlja spremljanje hudo bolnih in umirajočih, s katerimi se pogovarja, jih posluša, je ob njih. Poleg tega je eden od glavnih koordinatorjev Tabora levjesrčnih, ki ga organizirajo vsako poletje. Tabor je namenjen otrokom, ki žalujejo po izgubi bližnjih.

Sam pravi, da ob spremljanju umirajočih in otrok tudi sam raste, se spoznava in se uči o pomembnosti življenja.

Kakšen je vaš pogled na smrt in življenje, kako ju dojemate?
Predvsem sem razvil močan odnos do minljivosti. Začel sem spuščati samega sebe. Z leti sem na smrt začel gledati kot na opomnik minljivosti. Življenje je tukaj in zdaj, živeti pa ga moram tako, da izražam, kar čutim.

Prej sem veliko časa porabil za intelektualno, racionalno raziskovanje tega sveta, veliko sem bral. Potem sem videl, da je bolj pomembno čutenje, ki mu mora razumski del le slediti. To je tisto, kar bogati življenje, večina pa beži pred zavedanjem smrti, hkrati pa bežijo tudi sami od sebe in od svojih čutenj.

Verjetno od tu izhajajo tudi tabuji, povezani s smrtjo?
Spomnim se, da sem prvič pomislil na smrt, ko sem bil star okrog pet let. Šel sem k očetu in mu rekel, da me je strah, da bom umrl. Rekel mi je: “Zakaj pa zdaj razmišljaš o tem? Ti si še premlad, da bi razmišljal o smrti!”

Ker je bil sam v stiski in ni želel razmišljati o tem, ni bil zmožen, da bi se z menoj pogovoril o tej temi. Vedno bolj vidim, da ima starost zares svoj namen. Starost te ustavi, nisi več zmožen bežati v aktivnosti, minljivost se te začne dotikati.

Od nas pa je odvisno, kdaj se bomo začeli tega zavedati in sprejemati minljivost. Prej, ko se tega zavedaš, bolje je. Če se zavedaš minljivosti, si bolj svoboden, bolj pristno in iskreno živiš, zavedaš se dragocenosti življenja, srečen si, da obstajaš.

Česa se učite od umirajočih?
Učim se biti prisoten, iskren, pozabiti na lasten ego, sprejemati lastne napake. Naučil sem se biti v tišini. Ljudje smo velikokrat vznemirjeni, če nastane tišina, vendar umirajoči včasih potrebujejo samo to.

Spremljanje umirajočih je kot vožnja z ladjo. Umirajoči ladjo vozi, jaz pa sem le njegov sopotnik. Od njega je odvisno, kam bo vrtel krmilo. Morda bova zašla v nevihto, razburkano morje, ker mora predelati občutja jeze in ima veliko nerazčiščenih stvari in odnosov. Lahko pa bo to plovba po mirnem morju na sončen dan. V nobenem primeru pa ne smem sam poprijeti za krmilo.

Veliko sem se naučil tudi o sebi, velikokrat razmišljam, kako bi jaz razmišljal in deloval v določeni situaciji, v kateri se znajdejo umirajoči. Naučil sem se bolj poslušati tudi lastno vest.

Še eno pomembno spoznanje ob spremljanju umirajočih pa je spoznanje o pomembnosti bolečine. Bolečina je učiteljica, ki se ji vsi izogibamo in smo pripravljeni narediti vse, da ne bi bila prisotna v našem življenju.

Spremljal sem gospoda, ki je imel raka trebušne slinavke. Izgledal je že hudo izmučen, vsak človek bi rekel, da je v hudih bolečinah. Rekel mi je, da ne čuti nobene bolečine. Ko je namreč izvedel za svojo diagnozo in da se ne da nič več narediti, sta se z ženo usedla in si povedala vse, kar je bilo zadržanega. Jokala sta, se pogovarjala. Ko je vse izjokal, ni čutil nobene bolečine več.

To je bilo zame veliko odkritje, ta gospod je bil res fenomen. Kmalu za tem sem prebral nek citat, ki se je glasil nekako takole: “Bog v malih stvareh šepeta, v neprijetnih situacijah govori glasneje, kriči pa skozi bolečino.”

shutterstock_478576987.jpg

Imate kak “ventil”, s pomočjo katerega predelate težke zgodbe, s katerimi se srečujete?
Ko sem še kot prostovoljec spremljal težke primere, sem se nekoč peljal od nekega gospoda in sem se po 50 metrih vožnje ustavil in se zjokal. Večkrat sem napisal kako pesem. To bolečino moraš izraziti.

Tudi po taborih z žalujočimi otroki sem si vedno vzel en dan, da sem napisal kako pesem, da so tekle solze. Samo eno leto nisem našel tega časa in sem imel potem celo leto težave, ker takrat nisem odžaloval.

Danes sem bolj naravnan na “tu in zdaj” in ko zaprem vrata, pustim stvari tam, pisanje pa mi še vedno pomaga. Pomaga mi tudi to, da delim te zgodbe. Še zdaj pridejo solze, ampak so solze hvaležnosti, da sem bil lahko prisoten pri zgodbah, ki te napolnijo z modrostjo. Prej sem bral veliko knjig, ampak ugotavljam, da se lahko večina knjig skrije pred knjigo življenja, ki jo pišejo ti ljudje.

Kaj povedati otroku, ki nas sprašuje o smrti? Katere so napake odraslih, ko otrok sprašuje o smrti?
Pomembno je, da smo iskreni in povemo po resnici. Velika napaka je, da želimo s tem, ko smo tiho, zaščititi otroka. Prava varnost je ravno v iskrenosti. Normalno je, da bo otrok začel jokati, tega se ne smemo ustrašiti. Takrat je dovolj, da smo poleg njega.

Odrasli se bojijo izražati pred otrokom. Bojijo se, kam jih bosta pripeljala žalost in bolečina, sploh če jih pri tem opazuje otrok. Sam pa pravim, da nas žalost in bolečina še bolj povežeta. Med družinskimi člani, če si delijo iskrenost in bolečino, ljubezen do tistega, ki so ga izgubili, se ustvarijo močne vezi. Tudi če “razpadete” pred otrokom, je bolje, kot če se delate, da ni nič.

Velika napaka je, če otroku rečemo, na primer, da je očka odšel. Otrok potem razmišlja, kdaj bo prišel nazaj, ga čaka, začne razmišljati, ali je sam kriv, da je očka odšel, lahko se razvije hud občutek krivde. Nič ni narobe, če otroku o tem govorimo v okviru svojih prepričanj, vendar mu moramo tudi čisto na razumski ravni razložiti, kaj se je zgodilo in da očeta ne bo več nazaj.

Lahko pa mu povemo, da ljubezen ostaja, damo mu vedeti, da ima lahko osebo, ki jo je izgubil, še naprej tako rad, kot jo je imel prej.

Napaka je tudi, če starši rečejo, da za otroka ni dobro, da se udeleži pogreba, ker je še premlad. Vzemite ga s seboj, vendar naj bo tam nekdo, ki se bo z otrokom umaknil, če bo prehudo.

Če ne zmoremo, je povsem na mestu, da jim to priznamo. Nič ni narobe, če otroku rečemo, da se trenutno ne moremo pogovarjati o tem in da bomo poiskali neko osebo, s katero se bo lahko pogovarjal.

Tabor levjesrčnih

298965868_742136913753582_883895118461351810_n.jpg

Kaj otroci, ki so izgubili bližnjega, “dobijo” na Taboru levjesrčnih?
Pred prvim taborom sem bil, priznam, kar malo skeptičen, kaj lahko otroci dobijo v le štirih dneh. Vendar sem se motil. Bistveno je to, da so otroci sprejeti, imajo občutek vrednosti, spoznajo, da imajo lahko sanje, čeprav so doživeli nekaj, kar jih je pribilo na tla, pokazalo neusmiljenost življenja.

Pred leti je na tabor prišel fant, ki mu je dve leti pred tem umrla mama. Na začetku tabora si podajamo sliko umrlih in se tako spoznavamo. Rekel je, da bo pokazal sliko, vendar ne bo govoril.

V času tabora sva se veliko pogovarjala, govoril sem mu o poti, ki ga mora peljati k njegovemu srcu, korake pa mora delati sam. Proti koncu tabora imamo delavnico, pri kateri se srečajo s tistimi, ki so jih izgubili, napišejo jim pismo, razmišljajo, kaj bi jim radi sporočili. Po tej delavnici je jokal uro in pol.

Čisto na koncu smo v zrak spuščali balone, v katere so zapisali misli in želje za prihodnost, ker jih je ta situacija odrezala od načrtov in sanj, ki so jih imeli. S tem jih spomnimo, da lahko sanjajo in da so jim vse sanje dosegljive.

Ta fant, ki prvi dan ni želel govoriti, mi je sam od sebe pokazal list. Na njem je pisalo: “Spet lahko letim.”

To me je popolnoma prevzelo. Nič ti ni treba deliti, bodi tukaj, poslušaj, veliko si naredil že, da si prišel sem. Ko začutijo to sprejemanje, se spremenijo. To je bistvo in to odnesejo tudi naprej v življenje, tudi če se vrnejo v težke situacije.

299319530_775678983667089_8036218778745660262_n.jpg

Kaj želite sporočiti z besedo “levjesrčni”?
Ravno to, da potrebuješ pogum za ranljivost. Moraš biti levjesrčen, da se dotakneš bolečine, ampak za to potrebuješ varen prostor. Danes je samopodoba zelo slaba in potreba po sprejetju okolja zelo visoka, zato moraš biti močan, da se lahko izraziš, s tem pa postaneš veliko bolj sočuten in moder. Vedno pravim, da ti otroci na taboru postanejo mali sočutni modreci, in sem hvaležen, da sem lahko ob njih.

Otrokom poudarjamo, da je prav, da se tudi zabavajo, če tako čutijo. Napaka je, da odrežeš čutenje, tako žalost kot veselje. Na delavnicah jokamo, potem pa gremo ven in smo vsi skupaj otroci in se igramo. Ti otroci potrebujejo oboje.

Bi lahko opisali kak dragocen trenutek s Taborov levjesrčnih ali spremljanj umirajočih?
Po prvem Taboru levjesrčnih sem bil zelo utrujen, nekoliko razočaran zaradi nekih okoliščin, bil sem potrt. Takoj po tem sem moral iti na težko spremljanje, tisto, po katerem sem se zjokal v avtu. Takrat sem rekel mami, da ne zmorem, in nanjo zvrnil vse frustracije, čeprav ni bila nič kriva.

Poslala me je počivat za pol ure, šel sem v sobo, solze so mi tekle, sploh se nisem mogel umiriti. Stopil sem k oknu in gledal ven, jokal. Prizor je bil zelo turoben: padal je sneg, sivo nebo, oblaki, gola drevesa v drevoredu, vse je bilo temačno, imel sem grozen občutek.

V tistem pa sem na enem od dreves zagledal nekaj drobnega. Bila je sinička, ki je skakala po vejah na drevesu, skočila na naslednje drevo in tako dalje. Potovala je po celem drevoredu. V tistem sem dojel. Rekel sem:

“Miha, kdo pa pravi, da boš vedno letel skozi življenje? Če ne boš mogel leteti, boš hodil, če ne boš hodil, se boš plazil, šel pa boš vedno naprej!”

Končni odgovor ne sme biti predaja, vedno moramo s hvaležnostjo gledati naprej. V tistem trenutku sem se začel učiti, ker je bila moja največja učiteljica mala sinička, ki mi je dala nov vpogled.

Tags:
intervjusmrtžalost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.