Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 26. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V šoli vedno rečem: Tu nisem zato, da bi vam bila všeč, ampak da vas nekaj naučim”

Petra Filipic

Katarina Berden | Aleteia Slovenija

Katarina Berden - objavljeno 26/10/22

Pogovor z učiteljico športa v osnovni šoli, ki je prejela priznanje za izjemne dosežke na področju športa otrok in mladine

Petra Filipič je športna pedagoginja in učiteljica športa v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Poleg tega že sedemnajst let uči plavanje. Želela je študirati medicino in postati ortoped kirurg, vendar so jo okoliščine pripeljale na poklicno pot športa, ki je bil od nekdaj del njenega življenja.

Šport je del njenega vsakdana, služba pa je njen hobi. Je inovativna, rada prejema in predaja znanje in uživa v tem, kar počne. To so opazili tudi drugi, zato je pred kratkim prejela priznanje za izjemne dosežke na področju športa otrok in mladine, ki ga podeljuje Zveza športnih pedagogov Slovenije.

Kot pravi sama, je to priznanje rezultat večletnega truda, idej in sodelovanj na različnih projektih, predvsem pa je sad sodelovanja vseh treh športnih pedagogov v njeni šoli in vodstva šole, ki jih ves čas podpira. Nagrada ji je dala nov zagon in potrditev, da dela dobro.

Želeli ste postati zdravnica, zdaj pa ste učiteljica športa. Kako je prišlo do te odločitve?
Imela sem nekoliko posebno otroštvo, bili smo štirje otroci, družina pa je imela le eno plačo. Imam sestro z Downovim sindromom, zato je bilo delno treba prevzeti tudi starševsko vlogo in skrbeti za finance. Zgodaj sem začela delati, zaposlila sem se v gospodarstvu, moja želja pa je bila, da postanem zdravnica, poleg tega sem se ves čas ukvarjala s športom.

Ko je sestra končala osnovno šolo in se je mama upokojila, se je začel čas zame. Bila sem stara trideset let in imela dve alternativi: medicino ali šport. Vedela sem, da bo študij medicine dolgotrajen, zato sem se odločila za šport. Danes mi ni žal.

V osnovni šoli sem imela odlično profesorico za šport, ki se je rada spominjam. Bila mi je zgled, podobni sva si po načinu dela, torej neka stroga in delovna disciplina. Prepričana sem, da ne bi dokončala študija, če ne bi bila deležna njene vzgoje, saj je ves čas poudarjala osnove. To sedaj v neki novi preobleki skušam predstaviti otrokom. Seveda ob upoštevanju, da je danes marsikaj drugače.

Sama sebi in tudi drugim sem zgled, da ni nikoli prepozno, da lahko študij kadarkoli začneš in končaš.

Petra Filipic

Kako šport približati otrokom, ki ne marajo telovadbe?
Pomembno je, da pri pouku otrok ne deliš na slabše in boljše, ampak je treba otrokom dopovedati, da ima vsak svoj način in tempo, s katerim pride do nekega rezultata. Vedeti morajo, da to ni nič takega, saj gre za nek manko, zaradi katerega se bo treba nekoliko bolj potruditi.

Tu lahko v veliki meri pomagajo tudi sošolci, ki se spodbujajo in si pomagajo med seboj, pomembna je razredna klima.

Poleg tega pa sama obravnavam vsakega otroka posebej, spremljam njegov napredek in vem, katere cilje želim z njim doseči v določenem razredu, katere so njegove pomanjkljivosti, ki se jih trudim odpraviti. Otrokom razložim, zakaj je pomembno, da znanje nadgrajujemo in ga ne moremo preskakovati. Uspeh pride na neki točki, nekateri za to potrebujejo več časa, drugi manj.

Sama sem še posebej pozorna na otroke, ki nekoliko izstopajo, saj sem tega navajena že od svoje sestre. Moj cilj je, da vse otroke približam povprečju in hkrati ne pozabim na tiste, ki se radi ukvarjajo s športom in so bolj talentirani.

Kako pa bi svetovali tistim, ki jih šport začne zanimati šele v odrasli dobi?
Dejstvo je, da se ljudje ne odločijo tako z lahkoto, če v šoli niso bili aktivni. Treba je znati oceniti svoje sposobnosti. Vsaj za začetek je smiselno poiskati strokovno pomoč, da se naučimo pravilnega izvajanja in se ne poškodujemo.

Težko je namreč odpraviti neke dolgotrajno ponavljajoče napake pri gibanju. Telo se s starostjo obrablja, drugače obnaša, gibalne sposobnosti se spreminjajo. Gre za skup okoliščin, zato je zelo pomembno, da ugotovimo, “kje smo”.

Pomembno je, da ne pretiravamo, ker bomo hitro obupali in ne bomo dosegli ničesar. Danes je na spletu na voljo veliko informacij, moramo pa izbrati kakovostne. Dobro je, da določimo nek cilj, zaradi katerega smo se odločili za šport. To je lahko zdravje, nek konkreten cilj …

Zelo velik vpliv ima lahko družina. Veliko staršev se začne gibati, ker želijo gibanje omogočiti svojim otrokom. To se mi zdi krasno, če je cela družina aktivna in so starši na ta način zgled svojim otrokom.

S športom lahko tudi vzgajamo. Kako vi vzgajate pri svojem delu?
Ljudje si velikokrat kaj želimo, vendar delamo po liniji najmanjšega odpora. Pri športu se to ne da. Če hočeš nek rezultat, moraš za to nekaj narediti. Otroke želim naučiti iskati svoj potencial in ga tudi doseči. Nič ni narobe s tem, če ti kdaj ne uspe, naslednjič ti bo. S tem se poveča samozavest in šport je odlično sredstvo za to.

Na prvi pogled izgleda delo športnega pedagoga zelo enostavno: malo se sprehajaš po telovadnici in otrokom vržeš žogo. Če pa hočeš biti dober športni pedagog, moraš poznati določene prijeme in to je prava umetnost. Sama delam na osebnem nivoju, vse otroke poznam in jih obravnavam individualno.

Pomembno je, da otrokom zagotoviš širok spekter športov, da vse spoznajo, jih športno izobraziš v vse smeri, če opaziš koga, ki je res talentiran, ga usmeriš, seveda brez siljenja in pretiravanja.

V šoli vedno rečem: “Tu nisem zato, da bi vam bila všeč, ampak da vas nekaj naučim. Če sem vam pa všeč, je pa to še dodaten plus.” To je moto, ki se ga držim, saj želim biti do vseh enaka, trudim se, da ne bi delala razlik.

Šport smatram kot nekaj, kar te lahko za življenje marsikaj nauči: vztrajnosti, izpopolnjevanja, dokončanja nečesa, tudi če ni prijetno, da znaš premagati sebe, strah, se dvigniti na višji nivo.

Otrokom govorim o tem, zakaj je pomembno vztrajati, zakaj se ne smemo izogibati stvarem, pozorna sem na to, da se napake ne ponavljajo, skupaj vztrajamo toliko časa, da se približamo pravilni izvedbi. Ne želim, da gredo na srednjo šolo in povejo, da sem jih jaz učila in da ne znajo nič. 😉

Petra Filipic

Kako svetujete staršem, ki bi svojim otrokom radi zagotovili športne aktivnosti, hkrati pa ne želijo postati “taksisti”, ki prevažajo otroke z enega krožka na drugega?
Starše spodbujam, da otrokom zagotovijo en ali dva športna krožka na teden, veliko jih ima poleg tega seveda še glasbeno šolo ali kak drug krožek, idealno je, da imajo otroci vsaj dva popoldneva v tednu prosta. Pomembno je, da nimajo vsega preveč in da tisto, kar začnejo, v tistem letu tudi končajo.

Starejši kot je otrok, manj ima časa za izvedbo vseh krožkov, torej se število ur, namenjenih za krožke zmanjšuje, fino pa je, da obdržijo vsaj en športni krožek. Dobra praksa nekaterih staršev je, da otrokom izberejo en šport, za katerega mislijo, da mu bo koristil, sama bi tu izpostavila plavanje, drugega pa naj si otrok izbere sam.

Otroci morajo sploh v osnovni šoli pri športnih aktivnostih uživati, se sprostiti, si poiskati prijatelje. Športni krožek ne sme biti neka huda obremenitev in stres tako zanje kot za starše, bolj pomembno je to, da se ga redno udeležujejo. Drugo je, če se usmeriš v tekmovalni šport, vendar se v ta del sama kot učiteljica ne želim spuščati, sploh če je prezgodaj.

Seveda ni nič narobe, če otrok dobi tudi neke zdrave tekmovalne izkušnje, sploh fantje velikokrat potrebujejo malo tekmovalnosti. Sama pa na šport gledam predvsem kot na nekaj, kar te motivira, disciplinira, kot otrok sem se vedno izražala prek športa, pomaga tudi pri tem, da daš iz sebe tisto, kar te teži.

Petra Filipic

Zakaj radi opravljate svoje delo?
Moja služba je moj hobi, v njej uživam in je najboljša služba na svetu, ki je ne bi zamenjala. Šport imam zares rada, zato o njem razmišljam ves čas, vedno iščem nove ideje, kaj bi še lahko dodali. Rada se pridružujem projektom, da se kaj novega naučim, se motiviram, prinesem izboljšave.

Zelo rada predajam svoje znanje, zato na prakso rada sprejemam študente, to mi ni nikoli odveč, saj si želim, da bi imela Slovenija čim več dobrih športnih pedagogov.

Še posebej pa me motivira, ko vidim vesele otroke. Če poleg tega tudi kaj znajo, je zadovoljstvo še toliko večje. Če se ukvarjam samo z enim in ga nekaj naučim, sem naredila veliko, če pa jih je več, je še toliko bolje. Rada grem v službo in iz nje odhajam zadovoljna, saj mi ob otrocih ni nikoli dolgčas.

Tags:
intervjuotrocipoklicšport
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.