V novembrski številki mesečnika o psihologiji in nevroznanosti Mind je bil objavljen zanimiv članek nemške znanstvene novinarke Anne Von Hopffgarten o pomenu tišine.
Izhodiščno vprašanje pri vpeljavi te teme je bilo: Kakšne dolgoročne učinke ima izpostavljenost možganov neprestanemu hrupu, kar je značilno za vsakdanje življenje?
Bogastvo, ki ga podcenjujemo
V prodaji najdemo tako imenovane generatorje belega šuma, ki so jih sprva razvili zato, da bi sluh obremenili s konstatnim zvokom in tako zdravili piskanje v ušesih, v zadnjem času pa jih vse več posameznikov uporablja za izboljšanje spanca in koncentracije ter za sproščanje.
Da ne bomo prehitro potegnili pretirano poenostavljenih sklepov, poglejmo, kaj nam o tem povedo znanstvene študije. Te ugotavljajo povezavo med srčno-žilnimi boleznimi in stalnim hrupom, ki se na primer pojavlja v bližini letališč ali zelo prometnih cest, kot so na primer avtoceste.
Hrup v glavi tudi med spanjem
Naši možgani se odzivajo na hrup iz okolice tudi med spanjem, ko naša zavest ni aktivna. Neobičajni ali zelo dražljivi zvoki aktivirajo amigdalo, možgansko jedro, ki je odgovorno za doživljanje strahu ali drugih neprijetnih čustev.
Potem se sproži os hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza, ki v kri spusti visoke odmerke kortizola, glavnega stresnega hormona, ki signalizira stanje nevarnosti.
Posledično se naš organizem ali “stroj” spravi v pospešen tek in sprva to daje vtis, da deluje bolje: krvni tlak se dvigne, srčni utrip se pospeši, mišice se pričnejo krčiti in se tako pripravijo na akcijo.
Zvočno onesnaženje
Na dolgi rok pa je stalna hiperaktivnost škodljiva. Prav zato Svetovna zdravstvena organizacija že od leta 2011 zvočno onesnaženje obravnava kot dejavnik, ki ogroža javno zdravje.
Res je, da zvok, ki ga proizvajajo generatorji belega šuma, ni tipičen zvok, ki bi aktiviral amigdalo in organizem pripravil na nevarnost, a kljub temu možganom onemogoča, da bi se s pomočjo tišine regenerirali oz. spočili.
Zvočne pavze: kakšne koristi prinašajo?
Kakšne koristi možganom in celotnemu organizmu prinesejo zvočne pavze? Te koristi so po naključju odkrili nekateri raziskovalci Univerze v Pavii, ko so raziskovali, kateri tipi glasbe so najbolj zdravilni za srčno-žilni sistem.
Študija
Udeleženci raziskave so poslušali šest različnih tipov glasbe – od klasične do tehno glasbe in glasbe skupine Red Hot Chili Peppers (ki je kombinacija žanrov rap, funky in rock), medtem pa so spremljali in merili njihovo dihanje, krvni tlak in srčno aktivnost.
Na polovici vsake skladbe so vrinili dvominutno tišino. Vsi tipi glasbe so zvišali merjene srčno-dihalne parametre v primerjavi z vrednostmi pred eksperimentom in to toliko bolj, kolikor hitrejši je bil ritem glasbe.
Sprostitveni učinek tišine
Najbolj presenetljiv rezultat pa je bil, da so se v času pavze oz. tišine vrednosti teh parametrov znižale pod izhodiščno vrednost, kar nakazuje na sprostitveni učinek.
Sprostitveni učinek je nastal kot posledica izmenjavanja glasbe in tišine, kot da bi sprostitev slušne pozornosti povzročila ugoden učinek nižanja vrednosti teh parametrov.
Iz tega bi lahko sklepali, da je popolni zvočni izklop manj ugoden kot izmenjavanje hrupa in tišine. Možnost, da si lahko privoščijo trenutke “zvočne praznine”, je za mnoge postala tako dragocen dar, da so pripravljeni zanjo plačati.
“Tišina je tudi Božji jezik”
Poleg slušalk, ki ublažijo zvoke iz okolice, se ljudje zatekajo tudi v meditativne kampe v gozdu ali na duhovne vaje v samostanih, ki sprejemajo osebe v iskanju notranjega in zunanjega miru. Kot pravi papež Frančišek: “Tišina je tudi Božji jezik.” Nekateri pa se zatekajo tudi v odročne kotičke v naravi, ki večini niso dostopni.
“Duševni hrup”
Toda tudi odsotnost zvočnih dražljajev nam ne zagotavlja, da bo v naših glavah vladala tišina. Ko ne slišimo ničesar, pogosto naši možgani ustvarjajo misli, v katerih so stavki in zvoki, “duševni hrup”, ki se naseli v naših možganih in se sprevrže v ponavljajočo zanko, ki je izjemno moteča.
Po drugi strani pa zahvaljujoč tišini prosto gibanje misli in sanjarjenje z odprtimi očmi spodbujata oz. bogatita domišljijo.
Sanjarjenje z odprtimi očmi
Nekateri raziskovalci uglednega inštituta Max-Plank-Institut v Leipzigu so odkrili, da vaja namernega sanjarjenja z odprtimi očmi vpliva na strukturo možganov. Vodja raziskave je glede tega povedal, da je pri posameznikih, ki se pogosto prepustijo svojim mislim, v nekaterih delih čelnega režnja možganska skorja debelejša.
Debelejša skorja pa pomeni več nevronov in več povezav med njimi in to v delu možganov, ki je posebej pomemben za višje kognitivne funkcije in nadzor vedenja.
Strah pred tišino
Spričo toliko pozitivnih učinkov, ki jih prinašajo zmerno dolgi intervali tišine, obstaja veliko ljudi, ki težko prenašajo tišino, tako v prisotnosti drugih kot kadar so sami.
Eden od raziskovalcev Nacionalnega inštituta za zdravje in medicinske raziskave v Parizu meni, da človek po svoji naravi išče dražljaje, ki so potrebni za razvoj njegovih možganov. Med njimi išče tudi človeške glasove, saj tišina predstavlja praznino, ki v nekaterih vzbuja strah pred osamljenostjo.
Strah nas ne plaši, ko imamo Boga
To še posebej drži za tiste, ki se v odsotnosti drugih ljudi počutijo izgubljeni in prestrašeni, saj se izogibajo najboljšemu Sogovorniku, s katerim se lahko počutimo vedno v stiku, razumljeni in varni. V takih primerih pa tišina resnično lahko odpira strašljivo brezno tesnobe in izničenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.
