Natalija Nina Grbić prihaja iz Ljubljane in bo kmalu dopolnila 33 let. Piše diplomo na oddelku za bibliotekarstvo, rada pa bi se vpisala tudi na drugo stopnjo. Zanima jo študij zakonske in družinske terapije. Njena strast je branje knjig, povezanih s psihologijo in psihoterapijo, rada tudi riše, gleda filme, posluša glasbo in podkaste. Rada se srečuje s prijatelji, poleg njih pa ji družbo dela mačka Shanty. Pomemben del njenega življenja je vera. “Zadnja leta, sploh v trpljenju, sem spoznala, da je vera neprecenljiva.”
Za kaj ste v svojem življenju še posebej hvaležni? Katere stvari vas razveseljujejo?
V zadnjih letih sem hvaležna, da sem s pomočjo osebne asistence sposobna samostojno živeti in se odločati sama zase. Prej je do mojega 20. leta zame skrbela moja rejnica. Nato je zaradi starosti že zelo oslabela. Sicer sva še živeli skupaj, ampak ni več mogla fizično skrbeti zame. Dobili sva pomočnico, ki je devet let živela z nama in nama pomagala. Rejnica je pred nekaj leti umrla pri svojih 87 letih. Ko je bil sprejet zakon o osebni asistenci, sem zaživela sama. Na voljo imam tri osebne asistente. Hvaležna sem tudi za prijatelje, za vse, kar sem na neki način že dosegla in naredila.
Ste že od malega na invalidskem vozičku?
Od rojstva imam bolezen krhkih kosti. Zaradi svoje diagnoze sem bila kot deklica veliko v bolnišnicah. Praktično do najstniških let sem imela veliko zlomov, operacij in pregledov. Leta 1995 pa sva z mami doživeli prometno nesrečo in od takrat sem na vozičku. Eno je pripomoglo k drugemu, da po nesreči nisem več shodila. Mami je v prometni nesreči umrla, očeta pa nikoli nisem poznala. Skrb zame je potem prevzela rejnica Slavica, ki je bila redovnica. Poznali sva se že prej, ko je bila mami v službi in zaradi bolezni nisem šla v vrtec, je pazila name.
Nenadoma ste se soočili s kruto izgubo mame in dejstvom, da ne boste mogli več hoditi. Kako ste predelali oboje?
Pri petih letih se še nisem toliko zavedala travmatične situacije. Takoj po prometni nesreči je bilo veliko pregledov, tudi fizioterapij na Soči, da so mi vsaj malo pomagali. Takrat se niti nismo toliko ukvarjali z mojim psihičnim počutjem. Pri sedmih letih je prišla še nova rutina, ko sem začela hoditi v šolo. Pravzaprav sem šele pri svojih 20, 25 letih začela predelovati stvari za nazaj, tudi s pomočjo psihoterapije.
Na kratko lahko rečem, da sem velik del predelala s pomočjo hvaležnosti za stvari, ki jih imam sedaj in jih v drugačnih okoliščinah mogoče ne bi imela. Morda res ne morem v gore ali spontano oditi na izlet na morje, vendar lahko na primer z asistentom kaj spečem in povabim prijatelje na obisk. 🙂 Seveda te zelo zaznamuje izguba staršev, ampak vseeno te pomirja misel, koliko ljudi imaš okoli sebe; ki so bili s tabo tudi v težkih trenutkih.
Kako se v vsakdanu spoprijemate s svojo diagnozo, na kakšne načine ste se morali prilagoditi?
Prilagoditev je veliko, imam kar nekaj pripomočkov. Imam prilagojeno stanovanje v pritličju, da se lahko sama gibam. Za prestavljanje z enega vozička na drugega imam sobno dvigalo, tako je tudi asistentom veliko lažje.
Preden kam grem, se vedno pozanimam, ali je omogočen dostop za osebe na vozičku. Če je razdalja daljša, potrebujem prevoz, kar je tudi izziv, saj moram vedno imeti na voljo kombi.
Kako ste osmislili svojo diagnozo, ste se kdaj spraševali, zakaj ravno vi?
V težkih trenutkih se sem in tja to še vedno sprašujem. Mogoče imam prav zaradi takšnih življenjskih izkušenj takšen karakter, kot ga imam, in sem za to hvaležna. Vem, da lahko izboljšam še marsikaj na sebi, tako psihično kot fizično, z mislijo na boljšo gibljivost, saj z leti postajam vse bolj okorna. Sem vztrajna, včasih precej trmasta, znam poslušati, če se le da, priskočim na pomoč. Trudim se biti asertivna, prav tako delam na postavljanju meja.
Pogosto je z vami vsaj eden od osebnih asistentov. Katere lastnosti pri njih še posebej cenite?
Cenim natančnost, točnost, tudi smisel za humor, da me sprejemajo tako, kot sem, vključno z mojimi slabimi lastnostmi. In da prenašajo mojo posebno mačko. 🙂 Zelo je pomembno, da se uporabnik in asistent ujameta. Konec koncev ga mora uporabnik spustiti v svoj osebni prostor. Mora mu zaupati, na obeh straneh mora biti spoštovanje. Če pride do kakšnih nesporazumov, se morata znati pogovoriti kot odrasla človeka.
Kako se počutite sprejeti v svoji okolici?
Kakšnih neprijetnih komentarjev hvala Bogu nisem deležna. Ljudi zanima, kaj je bilo, zakaj sem na vozičku. Kdaj mi je malo tečno vedno znova razlagati iste stvari, mislim si, da bi bilo lažje, če bi kar napisala zgodbo in jo dala prebrati. 🙂 Morda pa je dobro večkrat razložiti, tako mogoče sam prideš do kakšnega novega uvida.
Ljudje radi ponudijo pomoč. V določenih trenutkih se izkaže, da znamo biti kot družba prijazni in srčni, četudi dostikrat kritiziramo, kako smo zaprti in egoistični.
Kaj si želite za svojo prihodnost?
Želja je, da bi diplomirala in se tudi vpisala na drugo stopnjo študija, da bi delala, kar me veseli, mogoče tudi kaj napisala. In da bi dobila kakšno službo, ki bi jo lahko opravljala.
Za konec bi želela sporočiti, da je na področju inkluzije hendikepiranih oseb narejenih že veliko sprememb na bolje. Želim pa si še večje sprejetosti s strani družbe. Nič ni narobe, če se pristopi, ponudi pomoč, vpraša, kaj oseba zmore in česa ne. Tukaj mislim predvsem na komunikacijo s hendikepirano osebo in ne na primer z njenim spremljevalcem. Ker na koncu dneva smo vsi ljudje s svojimi strastmi, strahovi in hrepenenji po prosperiteti, sprejetosti in tudi po bližini.
