Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 19. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Past v naših odnosih, ki se je pogosto sploh ne zavedamo

Na ulicy mężczyzna rozkłada ręce ze zdziwienia, gdy jego partnerka zmieszana idzie dalej

Jakub Zak | Shutterstock

#image_title

Małgorzata Rybak - objavljeno 02/04/23

Prevzeti moramo odgovornost za svojo jezo. Naučiti se jo moramo poimenovati, čutiti, sprejeti, razumeti in uravnavati do te mere, da jo še lahko čutimo, vendar da zaradi nje čustveno ne eksplodiramo

Pasivna agresija so stavki, ki jih naš sogovornik čuti kot bodala. To je tišina, ki je kot sekira v zraku. To so pogledi, ki so tako hladni, da bi lahko drugo osebo spremenili v ledeno kocko. Je tudi navidezna “nežnost”: pretvarjanje, da česa ne slišimo, vidimo, ne vemo, se izogibamo odločitvam, lažemo, …

Pasivna agresija je nekaj, kar ubija tako odnose kot čustveno vzdušje cele družine.

Zbadanje in “komplimenti”

Ko posameznik ne zmore obvladati jeze, se ta spremeni v agresijo. Agresivnost je uporaba nasilja za dosego svojih ciljev, tudi za ceno povzročanja bolečine drugim.

Odkrita agresija je kričanje, metanje predmetov, zmerjanje ali pretepanje.

Agresija se pojavlja tudi v pasivni obliki. Čeprav v tem primeru nihče ne kriči in ne dviguje roke nad drugim, namen ostaja enak: maščevati se, prizadeti, kaznovati drugega ali pa izzvati izbruh jeze in s tem dokazati svojo “moralno premoč”.

Vedenja, ki jih imenujemo pasivna agresija, vključujejo zbadanje (“Vreča denarja ti ne bi bila dovolj za žepnino.”) in norčevanje (“V šoli si bil odličnjak, zdaj pa nisi sposoben urediti dokumentov.”).

Med njimi so tudi “komplimenti”, ki so v resnici namenjeni temu, da nekomu odvzamejo vrednost in priznanje (“Lepa majica, z njo se ne vidi trebuha!”), in “nedolžne” šale, izrečene v zadregi pred (ne)znanci (“Ko začne moja nevesta kričati, se jo ob lepem vremenu sliši vse do …”).

Vzbujanje občutka krivde

Pasivna agresija vzbuja občutek krivde (ko mož reče ženi: “Tudi jaz bi se počutil tako dobro, če mi ne bi bilo treba prinašati kruha v hišo.” ali starš otroku, ko ga zagleda na kavču s pametnim telefonom v rokah: “Tudi jaz bi se rad ulegel in bluzil.”).

Namen prevzemanja vloge žrtve je, da se drugi počutijo slabo in obžalujejo svoje odločitve, ki vodijo k miru in sreči, zgolj zato, ker se druga oseba ne počuti pomirjene.

Jak rozwiązywać konflikty

Ne le besede, tudi dejanja

Pasivna agresija niso le besede. So tudi naklepna dejanja, ki želijo preprečiti namene druge osebe ali ji celo povzročiti škodo. Ker niso izvedena neposredno, je pasivno-agresivno osebo težko obtožiti slabih namenov.

Primer takšnih dejanj je dosledno ignoriranje zahtev ali dogovorjenih meja (vstop v mladostnikovo sobo brez trkanja, uporaba lastnine člana gospodinjstva, ki mu to ni všeč) in sabotiranje dogovorov (“pozabiti” na sestanek ali pa narediti nekaj na lastno pest kljub dogovoru, da nekaj naredimo skupaj).

Pasivno agresijo uporabljajo ljudje, ki ne znajo reči “Jezen sem!” in se pogovarjati o težkih temah. K razvoju pasivne agresije pripomore vzdušje v gospodinjstvu, ki temelji na nesprejemanju negativnih čustev: ko jeze v gospodinjstvu ne jemljemo kot povabilo, da se ustavimo in preverimo, kaj je privedlo do takšnega obnašanja.

Včasih do pasivne agresije privede ravno pomanjkanje komunikacije: recimo ko mož in žena ignorirata, da je v zakonu kriza, ali ko starš ne sprejme dejstva, da otrok trpi zaradi depresije in noče sodelovati v družinski terapiji.

Ko ni orodij ali prostora za takšne pogovore, nas prevzame občutek nemoči. Pasivne agresije se poslužimo kot načina, kako se tega občutka znebiti.

Potrebujemo iskren pogovor

Kako lahko premagamo pasivno agresijo?

Naučiti se moramo odkrito pogovoriti se o svojih občutkih, si pri tem zaupati in obenem spoštovati drugo osebo. Moramo tudi sprejeti odgovornost za našo jezo: naučiti se jo moramo poimenovati, čutiti, sprejeti, razumeti in uravnavati do te mere, da jo še lahko čutimo, vendar da zaradi nje čustveno ne eksplodiramo. Šele potem se odločimo za dejanje, ki nam bo omogočilo, da poskrbimo za potrebe, na katere nas opozarja naša jeza. 

Da torej odnos ne zamre zaradi pasivne agresije, moramo pravočasno opaziti jezo in ji dati prostor, jo prepoznati in o njej govoriti, namesto da se pretvarjamo, da je ni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie . Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.