Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 18. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Občutek, ko se po prihodu z misije srečaš z otrokom, ki ti steče v objem, je nepozaben”

Petra Drame

Fotografija je last Petre Drame.

Katarina Berden - objavljeno 13/05/23

"Morda se sliši čudno, ampak najbolj sem bila srečna, ko mi je rekla: 'Mami, zdajle nimam časa za pogovor'"

Nadporočnica Petra Drame je od leta 2012 zaposlena v Slovenski vojski. Najprej se je zaposlila kot vojakinja, začela je v takratnem 10. pehotnem bataljonu, po častniški šoli je leta 2014 postala častnica in nato nadaljevala kariero v vojaški policiji kot poveljnica voda.

Lansko leto se je udeležila štabnega šolanja, od takrat je zaposlena na poveljstvu 72. brigade v Vojašnici generala Maistra v Mariboru. Pred dvema letoma so jo napotili na šestmesečno mirovno misijo na Kosovo kot častnico za vojaško policijo in zaščito sil znotraj slovenskega kontingenta.

Je mama petletni deklici in ravno ločitev od nje ob odhodu na misijo je bila zanjo kot mamo ena najtežjih preizkušenj.

Kako poteka delovni dan pripadnice Slovenske vojske?
V organizaciji, kot je Slovenska vojska, noben dan ni enak preteklemu. Odvisno, na katero dolžnost si postavljen oziroma kaj delaš. Tipično delo vsakega vojaka se začne z jutranjim dvigom zastave in himno, sledi vodena kondicijska vadba, usposabljanje, urjenje in usvajanje individualnih in kolektivnih veščin.

Ko sem postala častnica, je bila moja dolžnost, da prevzamem odgovornost za svoje podrejene in jim odrejam in razporejam delo. Sedaj na poveljstvu 72. brigade moje delo obsega veliko načrtovanja, usklajevanja s podrejenimi enotami. Poleg tega pokrivam tudi področje za odnose z javnostmi.

Vsekakor pa poskušam vedno ostati v stiku z vojsko. Zelo me veseli in privlači delo z mladimi, z bodočim kadrom, vodim tudi projekt COD izziv, kjer se lahko mladi preizkusijo v tridnevnem vojaškem preživetju.

Od kod želja, da bi radi postali vojakinja?
V osnovni in v srednji šoli nisem imela niti najmanjše želje, da bi postala vojakinja. Pravzaprav čisto nasprotno. Ker sem končala nižjo glasbeno šolo kitare, so vsi pričakovali, da bom glasbenica, potem sem šla na umetniško gimnazijo na likovno smer in so rekli, da bom likovnica.

Nato pa me je pot vodila na Fakulteto za varnostne vede in tam sem se prvič srečala z vojaškim poklicem oziroma z vojsko, ko sem šla v drugem letniku na dvotedenski poletni študentski vojaški tabor.

Čisto za hec sem se prijavila, ampak tam sem se tako navdušila za ta poklic, da sem rekla, da hočem v vojsko. Preden sem diplomirala, sem se prijavila na prostovoljno služenje vojaškega roka v Novo mesto, to traja približno tri mesece. Čeprav sem imela fakultetno izobrazbo, sem se najprej zaposlila kot vojakinja in ne kot kandidatka za častnico, ker sem nekako želela izkusiti življenje vojaka.

To je bila moja pot. Želja se je v bistvu izoblikovala šele na fakulteti. Do takrat mi je bil šport na primer neznanka, to me sploh ni veselilo, niti najmanj, zdelo se mi je, da sem zelo nerodna. To sem vzljubila šele tik preden sem šla na prostovoljno služenje in od takrat ne morem živeti brez športa. Življenjski stil se ti čisto spremeni.

Petra Drame

Kako usklajujete vlogo mame in svoj poklic? Se vam zdi, da je to usklajevanje težje, kot če bi bili zaposleni kje drugje?
Dokler nimaš otroka, vse poteka brez večjih težav. Verjamem pa, da tako v Slovenski vojski kot v drugih poklicih mladim staršem postane izziv usklajevanje vseh teh obveznosti. Sama se zelo opiram na pomoč babic in dedkov, ki priskočijo na pomoč.

Ko pa odidem na nekajdnevne terene, Sofija ostane z atijem. Z njo se o tem veliko pogovarjam, vedno ji razložim, da me nekaj dni ne bo. Otrok to popolnoma sprejme, se navadi na tvoj način življenja in ga vzame za svojega.

Petra Drame

Kako na vaš poklic gledajo domači?
Ob tem se spomnim na svojega starega očeta. Vojsko je služil pred skoraj 70 leti, zato velikokrat padeva v kako debato, saj mu ženske v vojski ne gredo ravno v račun. “Kako, častnica si, oficirka? To ne more biti …”

Vsi se nasmejimo, ko razpravljava, kakšen je najin pogled na vlogo ženske v vojski, ker je on služil pred toliko leti, ko je bilo še vse drugače. Seveda vse misli v dobrem smislu, ampak se rad poheca.

Kaj pa hči? Daje občutek, da je ponosna?
Mislim, da je. Če jo kdo vpraša, kaj je njena mami po poklicu, reče: “Častnik.” Že od malega rada to ponavlja. Velikokrat me vpraša, ali za svoje vojake tudi tako skrbim kot zanjo.

Petra Drame

Sta si poslanstvi vojakinje in mame na kak način podobni?
Definitivno. Moraš gledati na druge, biti človeški. Razviješ čut za sočloveka, soborca, za podrejene kot častnica, kot mama pa pri skrbi za otroka.

Kako ste kot mama doživljali misijo na Kosovu?
Hči je bila takrat stara skoraj tri leta. Najtežje je bilo slovo. Veliko sva se pogovarjali o tem, pripravljala sem jo na to, kar sledi, točno je vedela, kam grem, čeprav je bila takrat stara le tri leta, ampak otrok dobro ve, kaj se dogaja.

Hudo je, da zamudiš otrokov rojstni dan in ko vidiš, kako se vse spremeni po šestih mesecih. Otrok recimo čez noč ne potrebuje več pleničke, v tistem obdobju se spremembe hitro dogajajo in je pol leta res dolga doba.

Sicer pa sva se vsak dan slišali prek video klica. Morda se sliši čudno, ampak najbolj sem bila srečna, ko mi je rekla: “Mami, zdajle nimam časa za pogovor.” Kak dan sva se morda videli le za deset sekund, ampak sem si rekla, da je bolje, da nima časa in je zaposlena, se ji dogaja, kot da bi mi jokala v telefon. To je bil najlepši stavek, ki sem ga slišala od nje.

Čeprav me načeloma okolica podpira, se še vedno najde kak obsojajoč pogled, kaka izrečena beseda, ki ne bi bila potrebna, na primer: “A otroka si pa kar doma pustila?” Seveda sem jo pustila doma. Na varnem, z njenimi ljudmi. Če bi otrok ostal sam in če zanj ne bi bilo poskrbljeno, ne bi šla.

Zavedati se je treba, da je to moj poklic, da to sodi poleg, mislim pa tudi, da naju je ta izkušnja samo še bolj povezala. Razen tega, da sem bila odsotna in da sem zamudila šest mesecev njenega življenja, ne vidim negativnih posledic, ki bi bile opazne zdaj. Spomni se in pove, da me dolgo ni bilo, vendar se mi ne zdi, da bi ob tem še zdaj čutila žalost.

Če je slovo težko, je verjetno srečanje še toliko lepše. Imam prav?
Seveda. Prihod je zelo poseben dogodek, poln pričakovanj, ko vidiš otroka, ki te že od daleč gleda in ne ve točno, ali si ti ali ne. Potem, ko te prepozna, ti steče v objem, ti vrže roke okoli vratu, to je občutek, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Petra Drame

Nam lahko zaupate še kak dragocen trenutek iz svoje kariere?
Zelo dobro se spomnim vojaškega tabora, kjer sem bila kot inštruktorica in mi bo vedno pri srcu. Takrat smo imeli pod okriljem 30 študentov. Na koncu tabora smo jim dali listke, na katere so napisali svoja mnenja, komentarje, predloge.

Takrat sem bila kandidatka na šoli za častnike in pomembno nam je bilo vedeti, kaj lahko izboljšamo, ker nam bodo ta znanja prišla prav, ko bomo prevzeli svoje enote.

Tistih trideset listkov hranim še zdaj, čeprav je od tega že deset let. Na njih so napisane tako lepe stvari! Z njimi smo namreč preživeli dva tedna in na podlagi teh listkov sem ugotovila, kakšno sliko so si ustvarili o meni. Spoznala sem, da sem marsikateri ženski vzor, ker so zapisale, da sem jih motivirala in da želijo biti takšne kot jaz.

Takrat sem se vprašala, ali sem res takšna, ker nisem nič posebnega naredila. Vendar so bile njihove besede potrditev, da delam dobro in prav, čeprav tega včasih ne vidim. Listke imam še danes doma in jih dostikrat preberem, saj so vedno dobra motivacija, kadar potrebujem voljo za naprej.

Drug dragocen spomin je povezan s časom, ko sem bila mlada poročnica. Častniško šolo sem končala s 25 leti, prevzela sem vod vojaške policije v Cerkljah ob Krki. Večina vojaških policistov v vodu je imela toliko delovne dobe kot jaz let. Bil je velik izziv, kako voditi ta vod, kako biti poveljnik takšnemu vodu, kjer bi mi vojaki lahko bili očetje.

Želim si, da bi lahko še kdaj vodila takšno skupino ljudi, kot sem jih takrat. S tistim vodom smo bili neverjetno povezani, dihali smo eden za drugega, seveda so bili izzivi, ampak v glavnem res ena taka lepa izkušnja, kako smo sprejeli drug drugega. Na ta vod bom imela vedno lepe spomine. Lahko bi bilo povsem drugače, saj lahko z napačnim pristopom vodenja in poveljevanja hitro ostaneš sam.

Petra Drame

Kaj bi rekli tistim, ki razmišljajo, ali je vojska zanje?
Vse je v glavi, verjeti moraš v to, da lahko nekaj narediš. Za vse v življenju se moraš truditi. Vedno začneš z majhnimi stvarmi, potem pa gradiš naprej. Vsak, ki si želi, če je dovolj priden in motiviran, lahko. Če si rečeš, da ne moreš, res ne moreš. Če si rečeš, da lahko, boš to naredil. Za vse stvari v življenju je tako in enako je tudi v vojski.

Če bi me pri 18 letih kdo vprašal, ali bom vojakinja, bi rekla, da ne, ker tega ne zmorem. Ko pa enkrat poskusiš, vidiš, da nisi tako slab. Vsak je dobrodošel, vsak se lahko preizkusi na taborih in prostovoljnem služenju, ki ne obvezuje, da se moraš potem zaposliti v vojski. Sama sem se tudi udeležila prostovoljnega služenja, kjer sem na srečo ugotovila, da je to to. Ni mi žal, da sem se odločila za to pot, in lahko potrdim, da bi vse še enkrat ponovila.

Zakaj je lepo biti pripadnica Slovenske vojske?
V vojski vse pripadnike vežejo neke skupne vrednote, temeljna vrednota, ki povezuje vse nas, pa je domoljubje, zavest, da imaš rad svojo domovino, svoj narod in da lahko sam po svojih zmožnostih prispevaš vsaj en kanček varnosti svoji državi.

Občutek, ko ti še vedno zaigra srce, ko se ob ponedeljkih dvigne zastave po vojašnicah in zaigra slovenska himna. Zavest, da nenehno razvijaš čut za sočloveka, znaš ceniti majhne stvari, te vrednote oziroma te stvari delajo našo organizacijo posebno in pri meni največ štejejo.

Tags:
intervjumaterinstvopoklic
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.