Korina Korper je 21-letnica iz Maribora, ki je že zgodaj v življenju spoznala, kaj pomeni soočiti se z rakom. Njena zgodba se je začela, ko je bila stara le devet let in se je poslovila od svojega očeta, ki je izgubil boj z rakom. Čeprav se tega obdobja ne spominja rada, raje ohranja lepe spomine na družinske trenutke.
Korinina zgodba je zaznamovana z močjo, vztrajnostjo in humorjem, ki ji pomagajo premagovati izzive. Kljub težkim trenutkom je postala borka, prepričana v svojo moč. Med zdravljenjem je izgubila veliko kilogramov in se še danes trudi vzdrževati svojo težo.
Ključno vlogo v njenem življenju igra tudi njena mama Manica, ki je premagala raka lani, in njen brat Patrik, ki ji je vedno stal ob strani. Kljub vsem vzponom in padcem ostajajo nasmejani in hvaležni za vsak dan.
Koliko ste bili stari, ko ste izvedeli za bolezen?
To je bilo točno 19. aprila 2018. Stara sem bila 16 let. Točen datum sem si dala tudi tetovirati, da ga ne pozabim. 🙂
Kako je rak vplival na vaše življenje in življenje vaših bližnjih?
Pravzaprav sem se z rakom soočila že pri svojih dveh letih, ko je za njim umrl dedek, ampak se tega niti ne spomnim. Čez sedem let sem se s to boleznijo spet srečala, saj je za rakom zbolel še ati. Imela sem devet let, ko sem se od njega morala za vedno posloviti. Ta izkušnja je bila ena težjih, ker sem v njej zgubila prvega moškega v mojem življenju.
Vedno sem bila bolj atijeva punčka, vedno tudi povem, da sem bila njegov “črvek”. To je bil njegov vzdevek zame. Razlog za vzdevek je bilo večerno zavijanje v postelji. Ker sem (še danes) zelo zmrzljiva, me je povil v odejo in na koncu vedno rekel, da sem njegov “črvek”. Najtežja stvar, ki sem jo morala narediti v vsem svojem življenju, je bilo slovo od njega.
Svojo zgodbo oziroma bolezen sem dojemala in sprejemala čisto drugače. Bila sem toliko starejša, ampak se nisem dobro zavedala, kaj vse me čaka. Ob diagnozi je bila moja prva misel: “Eh, saj bom parkrat tukaj na kemoterapijah pa bo vse okej.” No, ni bilo ravno tako. Mamine oči so se utopile v solzah in takoj za tem tudi moje. Kmalu sem ugotovila, da ne bo tako lahko, kot sem si najprej mislila.
Moje življenje se je obrnilo v sekundi, bilo je čisto drugačno od življenja mojih vrstnikov. Šolo je zamenjala bolnišnica, domačo posteljo je zamenjala bolnišnična, druženje s prijatelji je zamenjal dolgčas. Medtem ko so se drugi zabavali in se ves čas družili, sem bila jaz zaradi slabega imunskega sistema in upada energije zaprta za štirimi stenami.
Mami je za eno leto nehala hoditi v službo, da je bila lahko 24 ur na dan ob meni, brat me je po svojih najboljših močeh spravljal v boljšo voljo in me največkrat peljal v McDonald’s, da sem se počutila bolj “normalno”, kot da ne bi bilo nič drugače. Spremenilo se je popolnoma vse. Izgubila sem tudi večino prijateljev, za katere mi je žal, po drugi strani pa tudi vseeno. Ostali so samo pravi prijatelji, ki so še danes tako ali drugače ob meni.
Vam je podpora družine in prijateljev med zdravljenjem veliko pomagala?
Ogromno! Podpora družine in prijateljev mi še danes pomeni največ. Kot sem omenila, mami je bila ob meni ves čas, v najboljših in najslabših dneh. Videla je vse grdote bolezni in niti predstavljam si ne, kako je bilo v njeni koži. Vseeno je skozi celo izkušnjo ostala močna in pozitivno naravnana, ni pokazala kančka strahu ali dvoma, da ne bi ozdravela. Še danes mi ni niti približno jasno, kako ji je to uspelo.
Ko je mama potrebovala malo počitka in domačo posteljo, je za en dan prišel k meni brat in bil z mano ves dan. Včasih je pobral nekaj mojih prijateljic in jih pripeljal k meni v Ljubljano, saj je vedel, koliko mi pomeni družba. Na take dni sem bila najsrečnejša in najbolj vesela. To so občutili tudi na oddelku, ko so nas skoraj vrgli ven, ker smo bili vedno preglasni. Ne vem in iskreno dvomim, ali bi mi vse to uspelo izpeljati brez velike in močne podpore, ki sem jo imela.
Kateri so bili največji izzivi, s katerimi ste se soočali med zdravljenjem?
Prvi večji izziv je bila definitivno izguba las. Ne morem pa izpostaviti samo enega, bilo jih je kar nekaj. Samo obdobje transplantacije, ko so mi dokončno izpadli vsi lasje, trepalnice, obrvi in je moja samozavest padla na popolno ničlo. Nisem se rada gledala v ogledalo, sama sebi nisem bila lepa, zato je bilo pozneje tudi vključevanje v družbo toliko težje.
Težko je bilo tudi, ker zaradi oslabljenega imunskega sistema nisem smela nikamor in se posledično s prijatelji nisem družila toliko, kot bi si želela.
Kako je bilo obvladovati strah in negotovost, ki ju je prinesel rak?
Nekako sem že od začetka videla samo dober konec, verjetno zaradi mamine pozitivnosti in zato, ker mi nihče okoli mene ni dal kančka dvoma, da ne bom okej. Bilo je ogromno slabih dni, ko sem pomislila tudi na najhujše, pa vseeno, če imaš okoli sebe takšne ljudi, kot sem jih imela oziroma jih imam jaz, je vse toliko lažje.
Lažje je bilo tudi, ko sem se s čim zamotila in na to, zakaj sem v bolnici, nisem niti pomislila. Zato sem se tudi odločila, da nadaljujem šolanje v bolnišnici, saj sem med učenjem pozabila, zakaj sem tam.
Kako je prebolevanje raka spremenilo vaš pogled na življenje in vrednote?
Moj pogled na življenje je popolnoma drugačen. Vsak dan cenim toliko bolj, kot sem ga prej, zdravje mi trenutno pomeni največ. Ne glede na to, kako slaba situacija je, se vedno spomnim, da je pomembno, da sem zdrava jaz in vsi okoli mene. Zlagala bi se, če bi rekla, da sem samozavestna, tako kot sem bila pred boleznijo, niti približno še nisem tam. Zelo se me dotakne, kaj si mislijo drugi, medtem ko me to pred boleznijo ni zanimalo.
Kako ste med boleznijo ohranjali optimizem in upanje?
Iskreno mi to še danes ni jasno. Verjetno je tu spet pripomogla moja družina in tudi moji soborci, ki sem jih spoznala med zdravljenjem. Ena izmed mojih sobork in “cimra” je bila Paula. Z njo so bili dnevi v bolnišnici krajši in ure kemoterapij bolj zabavne.
Kaj bi svetovali drugim mladim, ki se soočajo z diagnozo raka?
Mogoče to, da bo zunanji svet počakal, da bo vse, kar so ali bodo zamudili, počakalo, vse bodo nadoknadili in za vse bo prišel pravi čas. Zdaj pa so pomembni oni in njihovo zdravje, zato naj ostanejo močni, ko več ne gre, pa naj čustva spustijo tudi iz sebe.
Ali imate kakšno zanimivo zgodbo ali anekdoto iz časa zdravljenja, ki bi jo delili?
Izpostavila bi medicinskega tehnika Leona. Prekmurec, ki je delal na oddelku in s katerim sem se vedno najbolj nasmejala. Velikokrat mi je polepšal dan in sem se sredi bolnišnice v Ljubljani, daleč od moje Štajerske, vsaj za nekaj trenutkov počutila bolj domače z njim.
Nekoč je bil pri njem na urjenju študent medicine in smo se med prebrizgovanjem podkožnega katetra tako zelo smejali, da sta me ponesreči celo polila z fiziološko raztopino. Do tega dne mi je to eden ljubših spominov iz bolnišnice.
Kaj počnete in s čim se ukvarjate zdaj po zdravljenju?
Trenutno študiram kozmetiko oziroma pišem diplomo, cilj je diplomirati do septembra. Delam pa tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za vizažistko, tako da se počasi usmerjam tudi v te vode. Ličenje me je začelo zanimati med zdravljenjem, ko sem si morala risati obrvi in lepiti trepalnice. V tem zelo uživam in ko ličim, sem čisto v svojem svetu. Prosti čas najpogosteje preživim s fantom in uživam v njegovih kuharskih sposobnostih ter ljubezni.
Ste pa tudi junakinja Inštituta Zlata pentljica. Kako se je začela ta zgodba?
Vse se je začelo pred nekaj leti na teku v Škofji Loki, ko sem spoznala Valerijo in Iva Čarmana. Po teku sva se z Valerijo začeli pogovarjati, da otroški rak ne bi smel biti tabu tema in da je treba začeti o tem resno govoriti.
Nadaljujte stavek: Junakinja Inštituta zlata pentljica sem rada, ker …
… nas ne povezuje samo bolezen, med nami je prava vez, prijateljstvo, postali smo družinica.
