Jan je davčni svetovalec, ki je pred kratkim prestal težko operacijo hrbtenice. Kljub temu se je 62-letnik odpravil na več kot 500 kilometrov dolgo dobrodelno odpravo po poljskem gorovju Bieszczady, s katero želi zbrati denar za zdravljenje in rehabilitacijo svojega ljubljenega vnuka Olinka.
Dela kot računovodja, v prostem času pa goji golobe pismonoše in rad hodi v hribe.
Nedavno se je odločil svojo ljubezen do gora združiti z izzivom, ki prekaša vse njegove predhodne pohodniške ekspedicije. V dveh tednih namerava namreč prehoditi več kot 500 kilometrov dolgo pot po gorovjih na jugu Poljske z namenom zbrati sredstva za rehabilitacijo in zdravljenje svojega bolnega vnuka Olinka.
Težki začetki
Olinek je odločen in izjemno bister sedemletnik na invalidskem vozičku. Rodil se je v 27. tednu nosečnosti in zdravniki mu niso dali nobene možnosti za preživetje. Med nosečnostjo so zdravniki pri njegovi mami opravili sedem intrauterinih operacij, da bi poskušali rešiti otrokove ledvice. Posledično je bilo Olinkovo stanje že ob rojstvu zelo resno. Prišlo je do možganskih krvavitev druge in tretje stopnje, hipoksije in bronhopulmonalne displazije.
Deček se je boril z vsemi možnimi zapleti nedonošenosti: črevesno zaporo, nerazvitostjo prebavnega, dihalnega in živčnega sistema, metabolno acidozo, bronhopulmonalno displazijo, prezgodnjo retinopatijo.
Po besedah sorodnikov kljub prognozi, ki ni obljubljala preživetja, Olinek odlično vidi, dobro sliši, je bister in nenehno govori. Žal pa ne more hoditi in sedeti brez posebne opore. Potrebuje dnevno intenzivno nego. Obiskuje tečaje fizioterapije, terapije za moč rok, psihološke, nevrologopedske in terapevtske tečaje. Z vsakim dnem dokazuje, da ne namerava odnehati.
Olinek ima velik talent za matematiko in je velik ljubitelj avtomobilov. Rad ima tudi šport, trenira na tekaških kolesih za otroke s cerebralno paralizo. Starši se nenehno trudijo, da bi mu omogočili dostop do sistematične rehabilitacije in sodobnega zdravljenja.
“Na žalost so stroški ogromni,” pravi Olinkova mama Agnieszka. “Letni stroški za rehabilitacijo in obiske zdravnikov dosežejo od 150 tisoč do 200 tisoč zlotov (kar znaša od 33.000 do 45.000 evrov, op. ur.),” dodaja.
Združiti sanje s koristnim
Od kod dedku ideja za pohodniško odpravo?
Lani je Jan med pohajkovanjem po gorah naletel na tablo z informacijami o daljši pohodniški poti. “Bil sem v skušnjavi, da bi prehodil celotno pot, vendar je bilo to v tistem trenutku nemogoče izvesti. Potem sem na televiziji naletel na reportažo o dveh moških, ki sta potovala po Poljski, da bi zbrala denar za zdravljenje bolnega otroka,” se spominja Jan. “Pomislil sem, da bi bilo dobro združiti neizpolnjene sanje z nečim pozitivnim,” dodaja.
Več kot 500 kilometrov v 17 dneh
Jan se je na pot odpravil v začetku avgusta, namerava pa jo dokončati v 17 dneh. Z njegovih javljanj na Instagram profilu je razvidno, da še ni prišel do cilja.
“Upam, da bo čim manj neviht, ker v tem primeru ne bom mogel na pot. Veliko je torej odvisno od vremena, pa tudi od moje forme. Še nikoli nisem prehodil toliko kilometrov. Nisem športnik, saj večino časa preživim za mizo. Prav tako imam za sabo težko operacijo hrbtenice,” je dejal še pred odhodom.
Na poti je spal v lopah in zavetiščih, včasih v šotoru. “Pot ne vodi le do vrhov gora. Vodi tudi v mesta in vasi, nato pa spet na vrh. Ko grem mimo trgovine, se založim s hrano in vodo. Najde se tudi topli obrok. Umivam se v gorskih potokih, vodnjakih in pri hidrantih,” je s poti poročal Jan.
Na pohod se je pripravljal že od januarja. S treningi za krepitev mišic in vzdržljivost nog je začel doma in okolici. Med pripravo je tudi tri tedne spal v šotoru.
“Dolgo časa sem potreboval, da sem se vrnil k svoji optimalni telesni pripravljenosti. Tega še do danes nisem v celoti dosegel. Vse do konca operacije sem bil v nevarnosti, da bom končal na vozičku. Zato se počutim toliko bolj hvaležnega, da sem uspel priti na relativno dobro raven in da lahko pomagam svojemu vnuku,” pravi 62-letnik.
Veliko podpore
Na poti mu najbolj prav pridejo duhovna podpora, človeška empatija in navijanje, pravi 62-letnik, ki ima pri svojem izzivu veliko podporo družine, bližnjih in prijateljev.
O svoji poti Jan poroča na družbenih omrežjih, med drugim na Instagram profilu Olinkov dedek.
Da bi bil voziček zgolj spomin
“Ko je Olinek slišal, da grem v gore, se ni popolnoma zavedal, s čim je to povezano. Pred nekaj dnevi je rekel, da zelo pogreša dedka in komaj čaka, da se vrnem,” nam pove Jan.
Zdaj sedemletnik ve, zakaj dedek hodi po gorah, in se mu bo morda pridružil na zadnjem delu odprave, če bo primerna za invalidski voziček. “Morda bo nekega dne ta voziček postal spomin ali pa vsaj podpora, ne pa glavno gibalno sredstvo,” svoje upanje izraža Jan.
V vsakem primeru držimo pesti za odpravo in uspeh pri zbiranju sredstev!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
