“Situacija nas je vse soočila z vprašanji o minljivosti in tem, kaj nam je zares pomembno”

Sabina Majerič je psihologinja, njeno primarno področje delovanja je delo z žalujočimi in njihovimi bližnjimi. Ko se je sama pri osmih letih soočila z izgubo mame, informacije in znanja s področja žalovanja še niso bila tako dostopna, danes pa že opaža pozitivne spremembe. Ustvarja podporne storitve in vsebine, nudi psihološka svetovanja žalujočim in pripravlja spletne programe o tej tematiki. Pridobljeno znanje in izkušnje zadnja štiri leta deli na socialnih omrežjih pod imenom Življenje je lahko dobro.

“Žalovanje ni samo izguba bližnjega, je tudi izguba doma in so izgube, ki so razvojno del našega življenja: od tega, da gredo otroci od doma, do tega, da so velike izgube lahko tudi razhodi,” pojasnjuje.

Preberite še:Kaj reči žalujoči osebi in česa ne

Fotografija je last Sabine Majerič

Številni ljudje, ki so v teh dneh ostali brez svojih domov in materialnih dobrin, so na neki način izgubili tudi svoje dostojanstvo. Kaj poleg materialne pomoči potrebujejo, s katerimi besedami jih lahko nagovorimo in opogumimo? Česa pa ne reči?
Najpomembnejše je, da pokažemo svojo pripravljenost biti z nekom v bolečini. Torej, da bolečine ne tiščimo na stran in se delamo, kot da se nič ni zgodilo, ampak da smo pripravljeni biti s človekom v bolečini.

Vsekakor obstajajo stavki, ki jih odsvetujem, tako v tej situaciji kot na splošno. Recimo: Saj bo; Čas bo zacelil vse rane. Stavka dajeta občutek, da ne razumemo in ne sprejemamo obširnosti bolečine. Za prizadetega človeka dogodek nikoli ne bo izbrisan, naučil se bo le živeti s temi spoznanji. Problematičen je tudi stavek Ste vsaj preživeli.

Daje namreč občutek, da zmanjšujemo pomembnost te izgube. Res je, da bo življenje vedno prioriteta, to pa ne pomeni, da to, kar se sedaj dogaja, ne boli. Hierarhija izgub, ki jo začnemo delati, v smislu, da nekoga boli manj kot mene ali je ena izguba bolj pomembna kot druga, ponavadi vodi v več slabega kot dobrega.

Seveda pa lahko te stavke uporabimo, če vidimo, da jih uporabijo žalujoči sami in jim besede pomagajo najti nek smisel, motivacijo.

Preberite še:Prostovoljka na prizadetem območju: “Iztočila sem že vse solze”

Sicer jih raje zamenjamo z vprašanjem Kako ti lahko pomagam? Vprašanja dajejo prostor njihovim potrebam, ne tistemu, kar mi predvidevamo, da so njihove potrebe. Povejmo tudi iskreno: Ne najdem besed, ne vem, kaj naj ti rečem. Ne morem si predstavljati, kako neizmerno te to boli. Želim pa biti tukaj zate.

Če ljudje ne znajo ubesediti, kako jim lahko pomagamo, ker je vsega preveč v njihovih mislih in so preobremenjeni, je lahko v veliko pomoč, če jim damo na izbiro nekaj možnosti, kaj smo pripravljeni ponuditi. Če nekaj obljubimo, to potem seveda tudi uresničimo. Na primer: Razmišljala sem, da ti pomagam tako, da kaj skuham ali pomagam kaj pospraviti. Povej, ti je kaj od tega okej ali bolj potrebuješ kaj drugega?

Lahko tudi rečemo: Če se ne zmoreš pogovarjati o tem, lahko samo posediva v tišini. Če pa hočeš kaj odložiti k meni, sem tu, poslušam te. Predvsem pa si zapomnimo, da na koncu ne bo najbolj pomembno, kaj je bila prava beseda, ampak to, da smo se trudili biti z njimi in da smo se konsistentno trudili. Tudi potem, ko bo dogajanje v medijih potihnilo, ko bo življenje drugih šlo na nek način naprej, bo to vseeno vplivalo na ljudi, ki so doživeli velike izgube.

Preberite še:“Žalovanje je proces, kjer svetovanje nima pravega mesta”

Leta dela, odrekanj in sanj so se spremenila v kup blata in ruševin. Kako po takšni izgubi znova najti smisel in motivacijo?
Težko, ampak ni nemogoče. Tega ne izpostavljam zato, da bi odvzela upanje, ampak zato, da dobimo realna pričakovanja. Bodimo sočutni do sebe in do drugih, vsi bomo potrebovali svoj čas in prostor za jezo, žalost, razočaranje, bolečino. Šele potem bomo lahko začeli razmišljati, kako naprej.

Ko bomo enkrat začutili, da je napočil čas za korak naprej, se bomo začeli spraševati: Kaj mi je to obdobje pokazalo dobrega o drugih ljudeh? Kaj mi je pokazalo o meni, kaj je tisto, kar me je motiviralo v tako težkih situacijah, da sem preživel, kaj je tisto, kar se lahko naučim naprej za življenje, kaj mi je glede na to, kar se je zgodilo, sedaj pomembno, kako so se spremenile moje prioritete, kaj želim sedaj storiti zase in kaj za svet, kaj želim spremeniti in kako lahko spet vidim nekaj dobrega?

Preberite še:5 načinov, kako znova najti motivacijo

Za marsikoga bo to dolgotrajen proces. Čeprav se zdi, da lahko življenje včasih ostane popolnoma brezsmiselno in da je povsod naokrog samo tema, s tem, da pomagamo drug drugemu, da delamo na sebi, počasi pridemo do enega žarka, potem do dveh, treh, čez nekaj časa pa zopet posije sonce. Sicer je drugače in vsekakor bo drugače, to pa ne pomeni, da enkrat ne bo spet dobro. Bo drugače dobro, ampak dobro.

Preberite še:Nevarnost motivacijskih mentorjev, trenerjev in drugih priljubljenih gurujev

Fotografija je last Sabine Majerič

Kako trenutno situacijo predstaviti najmlajšim – tako tistim na prizadetih območjih kot preostalim, ki o dogajanju izvejo iz pogovorov in novic?
V obeh primerih je pomembno, da smo iskreni. Če nas o tem sprašujejo, če vidimo, da so žalostni, da jih je strah, da izražajo željo in potrebo po pogovoru in razlagi, kaj se dogaja, to iskreno sprejmimo in se pripravimo na pogovor. Bodimo konkretni.

Otroke ponavadi predvsem zanima, kako bo to vplivalo na njihov vsakdan in na odrasle, ki so jim pomembni. Nagovarjajmo jih na način, ki jim je razumljiv, in dopustimo, da pogovor vodi njihovo zanimanje. Ostanimo pri osnovah in spodbujanju občutka varnosti. To dosežemo tako, da smo za otroke fizično prisotni, poskusimo ohraniti vsaj delčke njihove rutine, če je to mogoče, gremo do njih in jih objamemo, povemo, da delamo vse, kar je v naši moči, da bomo na varnem. Opazili bomo lahko tudi spremembe v njihovi igri in pomembno je, da jim dopustimo svobodo v njej.

Preberite še:Kaj reči otroku, ko se pripeti nekaj hudega?

Govorimo tudi o tem, kako lahko pomagamo drugim, vključimo jih, povprašajmo, kako bi oni lahko pomagali, upoštevajmo kakšne njihove predloge. Osredotočimo se tudi na pozitivne zgodbe. To je morda nauk, ki ga otrok lahko prevzame: da tudi v težkih situacijah ljudje iščejo in nazadnje najdejo načine, kako pomagati drug drugemu in se konstruktivno spoprijeti s stisko. Če nas vidijo jokati, jim lahko povemo, da niso nič naredili narobe in da si s solzami pomagamo skozi velika čustva. Odrasli smo v tem obdobju namreč model, ki ga otroci opazujejo in posnemajo.

Predvsem pa najdimo čustveno podporo zase, ne samo materialno in fizično, nek prostor, kjer je lahko odrasli samo človek, kjer lahko poveš, kako ti je težko.

Bodimo namreč sočutni tudi do sebe. V tej težki situaciji starši najverjetneje ne bodo na vse odreagirali popolno. Mogoče bodo rekli kaj neprimernega ali se bodo burno odzvali. Ni cilj, da se do konca življenja obsojamo, ampak da naslednjič poskusimo drugače. Če je bil kak buren odziv, se zanj opravičimo, prevzemimo svoj del odgovornosti in potem naprej iščimo načine, kako otrokom olajšati situacijo.

Preberite še:5 jezikov ljubezni vašega otroka

Kako pa lahko posamezniki, ki jim je bila ujma prizanešena, osmislijo občutke neke vrste krivde in nelagodja?
Gre za zelo pogosto izkušnjo, ko vidimo tako obširno kolektivno trpljenje. V psihologiji poznamo izraz krivda preživelih, ki se navezuje na to, ko kdo umre, drugi pa se ob tem sprašujejo, zakaj so preživeli oni, ne on. Trenutna situacija lahko vzbudi podobne občutke: Zakaj oni, zakaj ne jaz? Ljudje si namreč želimo, da bi bil svet nekaj pravičnega, logičnega, gotovega. Toda nekaterih stvari v življenju ne moremo nadzorovati in nekatere stvari niso pravične ali posledica le enega specifičnega dejanja.

Hkrati nas je, tudi če se najhujše ni zgodilo nam, situacija soočila z vprašanji o minljivosti in tem, kaj nam je zares pomembno. Sprožila sta se tudi empatija in sočutje do soljudi, kar lahko znova potencira te občutke nelagodja, a nas tudi motivira za pomoč drugim. Vprašanje, zakaj oni in zakaj ne jaz, je tako pri mnogih tudi pot v vprašanje: Kaj lahko jaz naredim za druge?

Preberite še:7 duhovnih demonov, ki povzročajo rane v ženski duši

Da bomo lažje sprejeli ta čustva, pa si zapomnimo predvsem to, da lahko obstaja več različnih čustev hkrati. Hkrati lahko obstaja sprostitev, veselje in žalost, strah, tesnoba. Eno vedno ne odvzema od drugega. To je po eni strani grozna ugotovitev, po drugi pa zelo osvobajajoče. Tudi za tistega, ki mu je sedaj najtežje, bo enkrat spet lahko prišel trenutek sprostitve in veselja.

Preberite še:“Največ, kar lahko dam, je to, da dam sebe”

Fotografija je last Sabine Majerič

Skozi katere faze gre večina posameznikov v procesu žalovanja?
Najpomembnejše je zavedanje, da tudi če imamo neke faze in teorije, kako naj bi žalovanje potekalo, to ne pomeni, da bo pri vseh tako. Žalovanje ni linearno, temveč je valujoč proces. Faze, ki jih zasledimo v zelo znanih teorijah, so lahko pomešane, včasih se pri kaki izgubi ne pojavljajo, včasih se pojavijo večkrat. So pa približni okviri dobrodošli, saj tako dobimo neke usmeritve, naj kaj biti še posebej pozoren.

Žalovanje se najpogosteje začne z obdobjem šoka, ko še ne dojamemo popolnoma, kaj se je zgodilo. S tem nas telo poskuša ščititi pred gromozansko bolečino in stvarnostjo. Tako nam na začetku omogoča, da še funkcioniramo v nekih ritualih in stvareh, ki jih je treba urediti: v primeru izgube doma na primer v urejanju dokumentacije, čiščenju doma. Pri nekaterih obdobje šoka traja nekaj ur, pri drugih nekaj tednov.

Preberite še:“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”

Na neki točki pridemo do akutnega obdobja, za katerega si ponavadi predstavljamo, da je najtežje. Naenkrat začnemo spoznavati dele realnosti izgube, ki se počasi sestavljajo v neko zgodbo. Ob tem so lahko prisotna zelo močna in zelo različna čustva: jeza, krivda, strah, tesnoba … Za mnoge so ta čustva zelo obremenjujoča, zato je zelo pomembno, da ne pozabimo na svoje osnovne potrebe, torej spanec, prehranjevanje, in da vemo, da je dobro v tem času poiskati podporo. Nekateri se v tem obdobju zelo zaprejo vase in se umaknejo, kar je lahko čisto v redu način spoprijemanja. Vseeno pa bodimo pozorni, če se počutimo osamljeni in če potrebujemo pogovor – prosimo za to in kot bližnji to tudi ponudimo.

Ko uspemo zadostno predelati izgubo, pridemo do obdobja povrnitve. Počasi spet začnemo energijo vlagati tudi v druge stvari v življenju. O tem, kaj se je zgodilo, lahko govorimo brez neizmerne bolečine.

Pri tem so nekatere izgube v našem življenju tako pomembne, da ostanejo z nami celo življenje. To ne pomeni, da se bolečina ne bo zmanjšala. Vseeno pa velja, da bo žalovanje še vedno prisotno in bodo včasih prišli tudi težji dnevi, kot so obletnice, trenutki, ki nas spomnijo na to, kaj se je zgodilo. Pomembno je, da ugotovimo, kaj nam pomaga prebroditi take dneve in ne, ali smo že šli skozi vse “nujne” faze.

Preberite še:“Ker se stanja brez bolezni ne spominjam, je takšen način življenja zame nekaj popolnoma normalnega”

Preberite še:Policist srečal mladeniča, ki ga je kot novorojenčka našel v smetnjaku

Preberite še:“Najbolj sem hvaležen za to, da mi Bog vedno znova daje čutiti, da nisem sam”