“Zakaj organi nekoga, ki se mu je življenje končalo, ne bi pomagali nekomu, za katerega je to to edini način zdravljenja, da preživi?” nas sprašuje Tadeja Ravnik. Po zaslugi darovalca srca iz tujine, čigar identitete ne pozna, je lahko še vedno žena, mama, hodi v službo, naravo, se ukvarja s športom …
“Imela sem smolo, a obenem tudi veliko srečo. In jo imam še vedno,” je pet let po presaditvi neizmerno hvaležna tako za podarjeno srce kot za dragoceno podporo družine.
Tadeja je z novim srcem dobila novo oziroma podaljšano možnost za polno življenje. Zdaj želi ona pomagati drugim. Na primer kot predsednica društva za pljučno hipertenzijo in promotorka darovanja organov.
Po nosečnosti so se začele težave s srcem, a ste jih osem let ob rednih pregledih uspešno blažili z zdravili. Kdaj in kako vam je postalo jasno, da tako ne bo šlo več naprej?
Poznalo se je pri vsakodnevnih opravilih. Po 100 metrih hoje sem bila zadihana. Opravila sem počela vse težje, vse hitreje sem imela modrikaste ustnice, ki so znak pomanjkanja kisika v krvi. Ko sem prosila za predčasno kontrolo, sem že praktično vedela, da bom morala ostati v bolnišnici. Tako se je tudi zgodilo. Dejali so mi, da me bodo zadržali zaradi moje varnosti. Izkazalo se je, da je bil res čas za presaditev.
Koliko časa ste čakali na srce?
V bolnišnici sem bila pet mesecev, od tega na urgentni čakalni listi za srce 71 dni. Pred tem so bili pregledi, priprave in podobno. Potrditi je treba, da si zdrav in pozitivno naravnan prejemnik.
Ste imeli strahove, dvome, predsodke?
Slišiš marsikaj, ampak se nisem želela preveč poglabljati. Verjela sem, da bo vse v redu. Doma sem imela moža in otroka. Seveda pridejo trenutki krize, a če si po naravi optimist, je veliko lažje.
Res pa je, da si, ko veš, da boš potreboval presaditev, obremenjen s tem. Bom dočakala hčerkin vstop v vrtec, šolo, njeno prvo ljubezen? Kdaj bom lahko spet živela normalno? Ali bom sploh? Imela sem krizo, a te misli sem zavestno pregnala. Nisem želela, da bi se hčerka (tedaj je bila stara približno devet let, op. a.) počutila obremenjeno s tem.
Kako se je odzvala?
Ko gledam nazaj, ji je kak strah ostal, ker se nikoli nismo pogovarjali o tem, kaj gre lahko narobe. Takrat tega nisem bila sposobna. Zdaj sem spoznala, da se je soočala z velikim bremenom, razjedalo jo je to vprašanje, a si ga ni upala postaviti. Zdaj se o tem pogovarjava več. Po petih letih je to mogoče. Prej ni želela slišati o tej temi, takoj ji je šlo na jok.
Osredotočali smo se samo na to, kaj bomo skupaj počeli, ko se vrnem iz bolnišnice z novim srcem.
Ne zavedamo se dovolj, kako dobro je v Sloveniji poskrbljeno za bolnike, ki potrebujejo nov organ, je prepričana Tadeja Ravnik.
“Imamo odlične zdravnike, kirurge, koordinatorje … Imamo zavod Slovenija transplant (ST), ki je del Eurotransplanta. To pomeni, da lahko bolniku rešijo življenje po zaslugi darovalca iz drugih držav, ki so del tega evropskega zavoda. V ozadju je čudovita in predana ekipa ljudi, katerih vloga je bila ključna tudi za moje preživetje. Neskončno sem hvaležna.”
Pa vi – ste pomislili, kaj bi se lahko zgodilo, če se pri operaciji kaj zalomi?
V sobi sem bila s sostanovalko, s katero sva se bodrili. Tudi ona je čakala na novo srce. Pred tem sem imela tako napolnjen delovnik, da si sploh nisem želela vzeti časa za tovrstno razmišljanje. Verjela sem, da bo vse OK. Zdaj, ko je stvar za mano, vidim, kako težko je bilo. Transplantacija srca je v primerjavi s presaditvijo drugih organov dokaj rutinska.
Spremlja pa jo toliko dejavnikov, ki lahko okrevanje obrnejo povsem na glavo. Prej sem se počutila kot v mehurčku – hej, v bolnišnici sem, varna sem. Super smo se razumeli, hrana je bila v redu, naučila sem se kvačkati. Doma sem imela varno, urejeno okolje, lahko sem se osredotočila le nase. Za to sem zelo hvaležna. Zdaj vidim, da je bilo vse skupaj veliko bolj resno.
Ste kdaj privzdignili obrvi ob kakem komentarju?
Da, bilo je nekaj čudnih. Nekoč mi je nekdo rekel nekaj v slogu: “Kako lahko sprejmeš organ? Seveda organa ne daš niti ne sprejmeš.” Nisem mogla verjeti. To je moja edina možnost za preživetje in nikogar ne bom prikrajšala za nič.
Vprašanja še vedno ne morem pozabiti. Bila sem v šoku. Nisem mogla verjeti, da bi me kdo želel odvrniti od presaditve zaradi svoje filozofije. A ne obsojam. Verjetno ta oseba nikoli ni bila bolna. Stvari sem imela razčiščene, zaupala sem stroki.
Pomoč psihologinje
“Zato sem se obrnila na zavod ST, kjer sem svoje strahove zaupala psihologinji Bernardi. Enostavno morala sem slišati od strokovne osebe, da je to, kar doživljam, povsem normalno. Počasi, z leti, so se te misli umirile.”
Napisala je pismo zahvale in ga prek ST poslala svojcem darovalca oz. darovalke. “Beseda hvala je premalo. Nikoli se ne bom mogla dovolj zahvaliti.”
Kaj svetujete pacientom glede odnosa z zdravniki?
Če imaš kakršnokoli vprašanje, ga postavi njim. Ne sosedi, ne zdravniku s spleta, ki ne pozna tvojega primera, ne v zaprti skupini na Facebooku. Verjamem, da so komentarji in predlogi velikokrat dobronamerni, a prihajajo od nekoga, ki lahko razmišlja drugače, ima svoje izkušnje in pogled. Zanašala sem se le na stroko.
Zdravstveno osebje je velikokrat tarča kritik. To ni prav. Verjamem, da niso vse izkušnje pozitivne, a vem, da je ogromno pozitivnih zgodb, ki jih premalokrat slišimo. Bolnišnica in obiski zdravnikov so bili moja stalnica precej let. In tudi v prihodnje me čakajo kontrole. Kar lahko rečem, je le, da vedno vidim prijaznost, požrtvovalnost in željo, da ti celotno zdravstveno osebje pomaga, če je le mogoče.
Kako živite zdaj?
Podobno kot prej, le prioritete so se mi spremenile. Veliko bolj čutim hvaležnost do vseh, ki pomagajo in prisluhnejo na kateremkoli področju. Zdravniki, sestre, tehniki, vozniki, pilot … Koliko ljudi je bilo vpetih v nekaj ur, ko je bilo treba izpeljati postopek, po katerem imam jaz novo srce. Vsakemu bi se rada zahvalila.
