Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 15. aprila |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

“Čas, ki ga preživljamo ob umirajočem, je milostni čas tako za umirajočega kot za tistega, ki je ob njem”

mature male patient at hospital with worried wife sitting with him

UfaBizPhoto | Shutterstock

Mojca Hren Zupančič - objavljeno 17/09/23

"Ob očetovem umiranju sem lahko spremljala celoten proces dokončnega dozorevanja človeka"

Svojo izkušnjo želim deliti, ker je bilo to eno najbolj čustveno intenzivnih obdobij mojega življenja, v katerem sem z umirajočim očetom vzpostavila odnos, po katerem sem pravzaprav hrepenela vse življenje. Odnos, v katerem se je razodel Bog.

Moj oče je bil rojen v kmečki družini na Dolenjskem nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, bil je tretji od petih sinov. Otroštvo in mladost je preživljal v domačem kraju, ko pa je spoznal svojo ženo, mojo mamo, sta se preselila na Gorenjsko, kjer je dobil zaposlitev.

Njegov stric je bil domobranec, ki je pobegnil v Argentino, zaradi tega je bil oče v domačem kraju nezaželen in je izgubil zaposlitev, kljub temu da je bil izobražen in prizadeven delavec. Ustvaril si je družino z dvema otrokoma, za katero je prizadevno skrbel in zagotovil meni in bratu ugodne pogoje za izobraževanje, življenje in osamosvojitev.

Bil je delaven človek, ročno spreten, inteligenten in aktiven športnik. V mladosti je igral v narodnozabavnem ansamblu. V družbi je bil vesel in komunikativen, vendar pa je o sebi nerad govoril in svojih stisk ni delil z drugimi, čeprav se je navzven videlo, da ga kaj muči.

Oče je zbolel za rakom, ko je bil star 78 let. Zaradi določenih simptomov, ki so nakazovali na bolezen, se je odločil za specialistični pregled, vendar je bil rak že v fazi, ki je kritična.

Vseeno so se zdravniki odločili za operacijo, kemoterapija pa mu je bila odsvetovana, kar je tudi sprejel. Potem, ko si je opomogel od operacije, je tri leta živel dokaj aktivno, nato pa so se simptomi ponovili, ker je bolezen napredovala. Po enem letu je oče umrl.

Velik šok

Ko sem izvedela za diagnozo, je bil to zame velik šok, vendar sem upala, da bo z operacijo bolezen premagana. V moji primarni družini se je vzpostavila drugačna dinamika odnosov. Z bratom sva vstopila v bolj intenziven medsebojni čustveni odnos, pa tudi v odnos z očetom in mamo.

Pri meni so prišla na plan mešana čustva, kot so jeza, strah, sočutje, ljubezen. V začetku sem bila jezna na očeta, zakaj ni prej poiskal zdravniške pomoči in zakaj ni nič govoril o svojih težavah. Nekaj časa ga sploh nisem mogla obiskati, kar mi je tudi zameril.

Vendar sem imela sama veliko notranjo stisko zaradi šoka, ki sem ga doživela ob tem, ko sem izvedela za očetovo bolezen. Šele po pogovoru z duhovnikom sem spet našla pot do sebe in do očeta.

Očetovo razpoloženje se je od obiska do obiska spreminjalo. Včasih je bil zgovoren in je predvsem veliko govoril o spominih na otroštvo in na svoj študij. Veliko mu je pomenilo, da sem sedela ob njem in ga poslušala. Včasih se je ob mojem obisku razjokal in bil brez besed.

Takrat sem čutila, da mu je odleglo, še posebej ko sem mu rekla, naj kar joka, in sem ga ob tem držala za roko. Odleglo mu je tudi, kadar sem ga spominjala na to, kaj vse sem lepega doživela v svojem otroštvu, kje vse smo bili, kaj je ustvaril …

Ko so se bolečine stopnjevale, se je občasno agresivno odzval name, ko sem se pojavila v njegovi bližini. Ko mu je bilo dovolj moje bližine, je to tudi nakazal ali pa povedal, da želi biti sam.

Močno sem si želela, da bi očeta obiskal duhovnik, da bi se z njim pogovoril, vendar se o tem z njim nisem zmogla pogovoriti. Imela sem občutek, da bi zanj prihod duhovnika pomenil, da je smrt blizu. Zato sem mu večkrat rekla, da molim zanj in da sem dala za mašo za njegovo ozdravitev.

Takrat se mi zdi, da sta bili v njegovih očeh hvaležnost in mir. Na omarico pri postelji sem mu položila mali leseni rožni venec, ki ga ni odstranil. Ta rožni venec je odnesel tudi s seboj v dom starejših, v katerem je preživel zadnji mesec pred smrtjo.

Na pogrebu pa sem rožni venec položila v odprt grob k žari. Očeta do konca ni zapustila volja do življenja. Kljub bolečinam, ki so ga spremljale do konca in ko je že vedel, da se mu življenje dokončno izteka, me je ob mojem zadnjem obisku prosil, naj ga peljem v bolnišnico, ker bo umrl.

Ob tem sem se sicer počutila nemočno, hkrati pa sem imela občutek, da mi je s tem izkazal prav posebno čast, da mu bom jaz lahko pomagala, in je v meni videl odrešitev. Čeprav je to izrazil na nenavaden način, sem se takrat z njim počutila prav posebej povezana.

Dozorevanje

Ob očetovem umiranju sem lahko spremljala celoten proces dokončnega dozorevanja človeka. V fizičnem smislu je telo odmiralo in postopoma izginjalo, v duhovnem smislu pa je doseglo vrhunec zemeljskega življenja, ki je hkrati pomenil uvod v novo življenje.

Hvaležna sem za to obdobje, da se je lahko v njem odvijal ta proces na naraven način. Sčasoma podoživljam očetovo umiranje kot obdobje, ki zaključi življenjski proces od rojstva, otroštva, mladosti, aktivne dobe, staranja in usihanja.

Še posebej podoživljam paralelo s spočetjem, nosečnostjo in rojstvom svojega sina. Tudi to obdobje je bilo milostno obdobje, čeprav polno bolečin, strahov, negotovosti. Hkrati pa obdobje, ko sem pospremila na svet svojega sina, ki sem ga dobila v dar od Boga.

Še posebej bi rada položila na srce tistim, ki bodo brali mojo zgodbo, naj v umirajočem svojcu vidijo človeka, ki je v Božjih rokah, in da je čas, ki ga preživljamo ob umirajočem, milostni čas tako za umirajočega kot za tistega, ki je ob njem.

Umiranje je proces, ki ga ne moremo in ne smemo zanikati, saj gre za del življenja vsakega človeka. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da se moramo zavedati, da imamo pred sabo človeka, ki se poslavlja od tega sveta in si zasluži dostojanstveno slovo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.

Tags:
smrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.