Klemen Ceglar je Dolenjec, prihaja iz Stične. Zelo je dejaven v lokalni skupnosti, rad teče. Glavnino njegovih dni pa v zadnjem desetletju zapolnjuje fotografija, ki ga je nepopravljivo očarala. Podrobneje pa se predstavlja v Moških skrivnostih.
Delo, dekle, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Delo in družina ter čas zase tvorijo ogromen kompromis. Sem izrazito jutranji človek, tako da svoje dneve začenjam ob petih, brez kave seveda ne gre. Možgani zjutraj delujejo na 110 odstotkih in tako do osmih zjutraj opravim večino računalniškega dela, hišnih opravil in tudi rekreacije. Preostanek dneva pa se seveda prilagaja glede na potrebe dela, najbolj sta pomembna iznajdljivost in hitra reakcija. V tem sem zelo dober in za zdaj vse gladko teče.
V veliko oporo pa mi je moje dekle Nika, ponavadi se vidiva zjutraj, preden grem od doma, in v poznih večernih urah, ko se usedeva, si izmenjava dnevne izkušnje ter kujeva načrte za naprej.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Skoraj zagotovo mit o avtomobilih. Avto imam, ker ga potrebujem, vse drugo pa me niti ne zanima. Avtomobile rad fotografiram, če je treba. To je pa to. 🙂
Za klene fante in gospode
Že desetletje se ukvarjate s fotografijo. Zakaj vam je tako blizu?
Težko vprašanje! Vleče me drugačen pogled na svet skozi objektiv, druga perspektiva in končni rezultat. Zame so neprecenljive povratne informacije o mojem delu, to me polni z energijo in voljo za naprej.
Lahko delite en ganljiv in en zabaven dogodek s porok, ki ste jih fotografirali?
Ganljivih trenutkov je veliko, meni največ pomenijo tisti, ki jih ujamem v objektiv. Na porokah najrajši lovim iskrene trenutke, in to se zgodi takrat, ko ljudje ne vedo, da jih fotografiram. Gre za malo misijo. Na vsaki poroki ves dan opazuješ ljudi in malo razdelaš značaje, se z njimi pogovarjaš, malo šališ in podobno, tako pridobiš njihovo zaupanje in se sprostijo.
Nato pa se malo umaknem in samo opazujem nekje iz ozadja. Takrat se začne lov. 🙂 Včasih se zgodijo res lepi, ganljivi trenutki, in če mi to uspe ujeti, je neprecenljivo. Vse bi dal, da bi lahko videl čustva in izraz na obrazu nekoga, ki potem vidi to fotografijo.
Podobno je z zabavnimi trenutki – najboljši so spontani. Fotografiral sem poroko prijatelja, in ko je prišel čas lovljenja podvezice, sem bil v prvi vrsti na preži za čim boljšo fotografijo. Ko je podvezica poletela, je pristala prav na meni. V dvorani je nastal kratek trenutek tišine, kaj pa zdaj, jaz pa sem spontano nataknil podvezico na objektiv in vse do jutra fotografiral z njo. 🙂
Klemen in njegovo ustvarjanje:
Zelo radi imate tudi kulturne prireditve, predvsem koncerte. Kako in kdaj ujamete trenutke za fotografije s pravim žarom?
Zelo enostavno. Moja pot in ljubezen do fotografije se je začela v kulturi in glasbi, tukaj sem doma, to je moje življenje. Tudi sam sem bil zelo dejaven na teh področjih, to me napolni.
Ko se začne koncert in ko zaslišim glasbo, padem v svoj svet, zame to ni delo, ampak enostavno uživanje. Menim, da je zelo pomemben del fotografije komunikacija. Jaz vedno, če je le mogoče, pred vsakim koncertom ali prireditvijo malo poklepetam z nastopajočimi. Tako jih povabim k sodelovanju na odru, to zelo pomaga.
Ste se v tem pogledu kdaj tudi opekli? Kdaj stvari niso šle po načrtih, željah in pričakovanjih?
Seveda se zgodi, ravno takrat ne gre vse po načrtih, ko vse splaniraš, pripraviš in na koncu nisi zadovoljen s svojim delom. Takšni trenutki so redki, ampak se zgodijo.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Tek. Če je le mogoče, zjutraj tečem, gibanje v naravi mi res veliko pomeni. Med jutranjim tekom si uredim misli, naredim dnevni načrt in se predvsem pogovorim sam s sabo, kar mi zelo pomaga ob natrpanem urniku.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Čas, spoštovanje, pomoč sočloveku ter pristna komunikacija.
Glede časa ne bom izgubljal besed, ker ni časa. 🙂 Moti me, kako današnja družba razmišlja samo o sebi in samo za svojo korist, in to že čisto pri banalnih, vsakdanjih stvareh. Z vsem naštetim sta povezana tudi slaba komunikacija in bonton. Danes se redko kdo še zna lepo pogovarjati. Težko rečem, zakaj, a zagotovo je več dejavnikov. Hiter tempo življenja, vse se mudi, vse je treba takoj, egoizem in prevelika uporaba socialnih medijev. To so nekateri izmed njih.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Gotovo je to trenutek, ko se odločaš o svoji samostojni poslovni poti. Lahko delaš načrte, kaj in kako bo, vendar si na začetku v strahu, kako bo, če ne bo steklo.
Takrat sem prebedel kar nekaj noči, preden sem se odločil, odločitev ni lahka, vendar se je na koncu izplačala.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Druženje z prijatelji. Zelo rad sem med ljudmi. In ko pridružijo še dobra glasba, pijača in hrana ter kvaliteten humor na naš edinstveni način, je to balzam za telo in dušo.
