Vprašanje bralca:
Janez
Odgovarja upokojeni nadškof dr. Anton Stres:
Med desetimi Božjimi zapovedmi ima spoštovanje staršev celo prvo mesto med dolžnostmi, ki jih imamo do svojih bližnjih. Starši dajo otroku življenje, a rodijo ga še enkrat, ko ga usposobijo za samostojno življenje. Zato ima zrel človek do staršev drugačen odnos kot nemočen in odvisen otrok.
Pa tudi starši gledajo na odraslega sina ali hčer drugače kakor na otroka. Za ta odnos bi lahko uporabili besede Janeza Krstnika: “On mora rasti, jaz pa se manjšati,” (Jn 3,30). To seveda nikakor ne pomeni, da smemo postati do staršev brezbrižni in da zanje ni treba skrbeti, ko obnemorejo.
Pomeni pa, da je treba skrb za starše usklajevati z odgovornostmi zase, za svoj poklic in ne nazadnje za svojo družino, ki stopa na prvo mesto. Starši samostojnost in odgovornost svojih otrok, ki so med tem postali družinski očetje in matere, razumejo, podpirajo in se tega veselijo. Res pa je, da žal ni vedno tako.
Svojih najdražjih naj ne bi nosili toliko v spominih na preteklost, ampak vedno bolj v upanju na skupno prihodnost pri Bogu.
Smrt staršev je po naravi stvari dokončno slovo od njih. Odslej nekaterih odnosov ne bo več mogoče doživljati. Stare vezi sicer v nas nekaj časa še živijo, a počasi izzvenijo. Telesna odsotnost ni brez posledic za naša čustva. To velja tudi za prijateljstvo in celo za ljubezen.
Je pa pomembno, da znamo izgubo ljubljene osebe prav preživeti. Kako neznosno bi bilo, če bi ostra bolečina, ki se zareže v naše srce v trenutku smrti, trajala vse življenje.
Krščansko izročilo (pa tudi druga) je izoblikovalo korake žalovanja, ki pomagajo, da človek slovo ljubljene osebe tako preživi, da to ne ustavi njegove usmerjenosti v prihodnost. Bližnji se zbirajo pri tako imenovanem “bdenju”, kjer v skupni molitvi in v veri v vstalega Kristusa sočutno stopajo v “predpekel” bolečine, ki jo preživljajo svojci.
Po pogrebu se spet zberejo na “pogrebščini”, nato sledi obhajanje 7. in 30. dne, potem pa se vrstijo obletnice, saj rajnih ne smemo pozabiti. Vse to nam pomaga, da postopoma bolečino slovesa tako “predelamo”, da smo vedno bolj sposobni gledati naprej in ne nazaj, kar nam starši, ki so že pri Bogu, nedvomno tudi želijo.
Tudi Jezus nas navaja k temu. “Kdor prime za plug, pa se ozira nazaj, ni pripraven za Božje kraljestvo,” (Lk 9,39). Svoje najdražje naj ne bi nosili toliko v spominih na preteklost, ampak vedno bolj v upanju na skupno prihodnost pri Bogu.
Naravno je torej, da po določenem času s pokojnimi (starši) nismo več tako živo čustveno povezani kot na začetku. Ostaja pa hvaležen spomin, ki ga poživljamo na primer z obiskom grobov. Zahvaljevanje za prejete dobrote in lepa doživetja je bolj spodbudno kakor tožba nad izgubo.
Odnos do pokojnih nas bo bodril, ko ga bo prežemalo zahvaljevanje za to, kar nam je z njimi bilo dano, čeprav kratek, prekratek čas. Upanje na novo snidenje pa nam postopoma vrača vedrino, o kateri smo v trenutkih pekoče boli menili, da je ne bomo mogli nikoli več izkusiti.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 43.
