Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 21. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Najboljša motivacija so ljudje, ki začnejo aktivno sodelovati v procesu ozdravitve”

Mateja Vorsic

Fotografija je last Mateje Voršič

Kaja Zupanc - objavljeno 13/11/23

"Vsak, ki pride k meni, pride s svojo zgodbo in s tem prispeva v knjižnico, s katero pomagam vsakemu naslednjemu"

Mateja Voršič je zdravstvena terapevtka in terapevtska maserka. Službo v zdravstvenem domu je zamenjala z delom v domači telovadnici, kjer pomaga ljudem s kronično bolečino do zdravega in vitalnega telesa ter svobodnega življenja. Na vprašanje, kdo je, je odgovorila takole:

“Mislim, da je bilo to vprašanje eno od odločilnih, da sem spremenila svoje življenje. Poznala in dosegla sem vse vloge, ki naj bi jih zdrava ženska v svojem življenju dosegla – mama, partnerica, zaupnica, prijateljica, delavka, ki je uspešno doštudirala, hčerka, … in te vloge me niso napolnjevale z radostjo, srečo in zadovoljstvom.

Potem so se začela vprašanja: Kaj si zares želim in zakaj? Kaj mi manjka in od kod to izvira? Ta vprašanja niso lahka in včasih je preteklo kar nekaj časa in zahtevalo precej energije in vztrajnosti, da sem se dokopala do nekih odgovorov.”

Še pred dvema letoma ste bili zaposleni v zdravstvenem domu. Kaj vas je vodilo k odločitvi za samostojno pot?
Spoznanje, da je zdravstveni sistem na neki način kljub dobri veri posameznikov, da pomagajo, ustvarjen, da povzroča še več zmede, bolezni in korupcije. Od nekdaj sem si želela, da bi ljudje znali živeti na kvaliteten in življenja dostojen način. Brez kroničnih bolezni in bolečin, ki smo si jih ustvarili.

Pred leti že sem prebrala staro knjižico slovenskega zdravnika Marka Sterleta, ki je po odgovore na sodobne bolezni zahodnega prebivalstva odšel na vzhod in napisal knjižico Živeti modro.

Mateja Vorsic

Še zdaj mi odzvanja njegov stavek, ki dobro ponazarja njihov zdravstveni sistem: “Zdravnik je od svojih bolnikov dobival redno mesečno pristojbino le tako dolgo, dokler so bili zdravi. Brž, ko je kdo zbolel, so njegovo obolelost pripisali nevestnosti in neznanju zdravnika. In dobival ni nobenega plačila več.”

Naš sistem je vsaj pri zdravljenju kroničnih bolečin in bolezni popolnoma neučinkovit, kadar gre za ozdravitve in vzpostavljanje homeostaze. Tukaj ne krivim zdravnikov in zdravstvenih delavcev, čeprav smo lahko vsi aktivni udeleženci pri spreminjanju sistema. In mislim, da prihaja čas sprememb.

Doma ste si ustvarili delovni prostor, vključno s telovadnico. Kako ste začeli svojo pot v tem delu, je bila to zahtevna pot?
Imeti telovadnico je bila moja želja že od nekdaj. Živimo v delu, kjer ima “dež ta mlade”, kot radi pravimo v Bohinju, zato se mi je zdelo pametno imeti prostor, ki je namenjen igri, gibanju in sprostitvi na dosegu roke. Moram reči, da je to eden najbolje izkoriščenih prostorov v našem domu. Masažna sobica je nastala pozneje, ko je želja po urejenem prostoru za masažo postala prevelika, da bi jo ignorirala.

Takrat sem še imela službo v zdravstvenem domu in pozneje odprla popoldanski s. p. Prvi tečaj za masažo sem opravila, še preden sem si ustvarila družino, z željo, da si pomagam pri svojih kroničnih bolečinah. Če pogledam nazaj, je bila sprememba poslovne poti povsem logična.

Pravzaprav je imelo vsako obdobje neko vlogo pri nabiranju znanja in izkušenj, da sem se potem končno odločila za samostojno pot. In ni bilo najlažje, ne toliko v finančnem kot v osebnostnem smislu. Za to, da začneš razmišljati drugače in potem narediti korak, mora življenje na neki točki postati nevzdržno.

Mateja Vorsic

Večinoma smo šele takrat pripravljeni vložiti potrebno energijo in pogum, da dosežemo svoje cilje in sanje. Zdi se mi, da nas tega ne naučijo. Naučijo nas “primerne” za sistem. In velikokrat tudi to odloča o našem zdravstvenem stanju.

Kako dolgo vztrajamo v življenju, delu, odnosih, ki nas pijejo, preden vložimo potrebno energijo, naredimo korak in nekaj spremenimo. Preveč radi smo žrtve in kažemo s prstom na druge, medtem ko je moč za spremembo v vsakem od nas.

Posvečate se pomoči ljudem, ki trpijo za kronično bolečino. Kaj vas najbolj motivira in osrečuje pri svojem delu?
Zdi se kar malo grozljivo, da so bolečine moja strast, kajne. Mogoče so postale celo moja obsedenost … To pa zato, ker je toliko različnih plasti v tako primarnem odzivu telesa, kot je bolečina. In predvsem je samo ne razumemo. Naravni odziv posameznika je, da se izogiba bolečini.

Kaj ustvarja bolečino, kako se izraža, kako jo dojemamo in kako se je rešimo, pa je zelo kompleksen proces. Večinoma ljudje težko rešimo karkoli, če tega ne razumemo, če ne vemo, zakaj se nam to dogaja. Trenutno je predvsem veliko zmede na tem področju. Najboljša motivacija so rezultati, torej ljudje, ki začnejo aktivno sodelovati v procesu ozdravitve.

Vsak, ki pride k meni, pride s svojo zgodbo in s tem prispeva v knjižnico, s katero pomagam vsakemu naslednjemu. Tukaj se vidi, kako pomemben je vsak posameznik v svojih dejanjih in kako smo vsi povezani. Ko najdem rešitev za nekoga, ta lahko to prenese naprej na druge, prav tako jaz … Na ta način gradimo skupaj.

Mateja Vorsic

Verjetno ni posameznika, ki se ne bi že kdaj soočil s telesno bolečino. Kateri so najpogostejši razlogi, ki jo povzročajo?
To je tema, o kateri bi lahko govorili cel dan. Bom poskušala biti kratka in jasna. Obstajajo tako rekoč tri glavna področja, ki ustvarjajo bolečino in se po večini prepletajo med sabo: psihični vzroki, fizični vzroki in toksikološki vzroki.

Vsako od teh področij ima svoje načine ugotavljanja in niso navedeni po pomembnosti. Pravzaprav je za uspeh treba preveriti in odpraviti čim več na vseh treh področij, posebej če se pogovarjamo o res močnih bolečinah ali kroničnih boleznih.

Fizični vzroki so lahko poškodbe, nesreče, udarci, zlomi, okužbe, opekline, omrzline …

Psihični vzroki pokrivajo področje misli, čustev, vzgoje, travm, stresa …

Toksikološki vzroki so zastrupitve – s težkimi kovinami, zdravili, kozmetiko, cepivi, insekticidi, pesticidi, herbicidi, sladkorjem, drogami, plesnimi …

In že pri sami opredelitvi vzrokov lahko vidimo, da bi lahko odraščanje na območju, ki je obremenjeno z težkimi kovinami in insekdicidi, vplivalo na psihično počutje staršev, kar prek vzgoje prenesejo na otroka, ki ima potem dve obremenitvi in mogoče še kako fizično travmo, naravno nesrečo ali kaj čisto vsakdanjega – to potisne živčni sistem prek meje in ustvari se nek začaran krog bolečine ali bolezni.

Nekaj drugega so naši družinski vzorci, ki spet lahko pokrivajo vse tri glavne vzroke in tako naprej. Vsem pa je skupno, da vplivajo na naš živčni sistem, ki upravlja vse funkcije v našem telesu. Tudi bolečina se dojema in ustvarja v živčnem sistemu in boljša kondicija živčnega sistema pomeni manj bolečin in bolezni.

Mateja Vorsic

Na kakšne načine se bolečini lahko izognemo oz. ali obstajajo kakšni mehanizmi, kako jo omiliti?
Seveda! Prvi korak je najprej razumeti, kaj je bolečina in kaj jo povzroča. V življenju je pravzaprav bolečina naš “telesni stražar”, ki nas ohranja pri življenju. Občutek in čutenje bolečine je tako neprijeten, da se ji vsak želi izogniti.

Ko se udariš v oster rob, ti ta izkušnja pove, da se ga izogibaj in bodi previden. Ko se prehitro pripelješ v ovinek s kolesom in padeš, ti izkušnja bolečine da razumevanje, zakaj se to ne počne in kako to narediš na varen način. Vse te izkušnje ti dajo neko bazo – mogoče zdravo bazo, kako živeti življenje.

Ta baza se ustvarja v našem telesu v našem živčnem sistemu in tkivih. Prepogosto se učimo, kako so organi in organski sistemi med seboj ločeni in tudi zdravi se jih ločeno. Mi pa smo v resnici celota, tudi v povezavi z okoljem, in tako bi morali tudi razmišljati, ko se lotimo zdravljenja ali preprečevanja bolečin.

Torej, če je baza pokvarjena, če v otroštvu nismo dobili tistih normalnih vzorcev, kako se spopadati z bolečino, če je bila bolečina celo sredstvo za našo vzgojo, če smo doživeli velike ali male travme in strese vseh vrst, postane naša baza “pokvarjena”. Živčni sistem postane ali celo ostane aktiviran prevečkrat, predolgo, ob nepravem času in takrat se začnejo rušiti tudi drugi procesi v telesu.

Zato najprej začnem z ozaveščanjem, učenjem, potem pa sledijo tehnike za sproščanje, meditacija, somatske vaje, sproščanje čustev, povečevanje fleksibilnosti in tako naprej.

Najprej je treba ustvariti razumevanje, potem zdravo bazo doživljanja bolečine in čustev, varnost v telesu, zaupanje vase in okolico, da se ustvari večja kapaciteta in odpornost živčnega sistema.

Ali se med opravljanjem svojega dela spomnite kakšnega posebnega trenutka ali izkušnje, ki se vam bo za vedno vtisnila v spomin?
Tudi tega je veliko … Na primer, ko sem želela svojega 5-letnega sina pred leti peljati na preventivni pregled pred vstopom v šolo. Ko sem mu razlagala, zakaj greva in kaj bomo tam počeli, me je pogledal z velikimi očmi in rekel: “Saj vidiš, da sem zdrav. In tudi jaz vem. Samo pokliči jo in povej, da jaz tega ne rabim.”

Praktično smo že od malih nog navajeni, da nam nekdo od zunaj pove, kdaj smo zdravi ali bolni in večinoma na podlagi preiskav in izvidov. Ne bom rekla, da je to najbolj uničujoče, terja pa svoj davek v kolektivni zavesti, koliko odgovornosti prevzemamo zase in svoje zdravje in kako dobro znamo poslušati in razumeti signale (bolečine) v našem življenju.

Potem se spomnim gospe po kapi, kamor so me klicali, ker ni spala in je večino časa tožila za bolečinami. Bila je večinoma nepremična, premikala je le desno roko in glavo. Ko sem jo prvič videla, sem opazila široko odprte oči, prestrašen pogled, nervozen zmeden nasmeh in nemirnost v telesu.

Bila je deležna dobre oskrbe, vseeno je bila večinoma nesramna z ljudmi, ki so zanjo skrbeli. Svojcev ni imela, imela je finančno zmožnost plačati vse, kar bi bilo potrebno, da čim boljše živi. Poskušala sem razumeti ta nemir, zato sem jo naravnost vprašala, zakaj ne spi, saj je 24 ur nekdo z njo. “Ker me bo v spanju nekdo ubil!” je rekla.

Ko sem ji razložila, da bi bilo to že narejeno, če bi bilo tako, se je pomirila, kot bi se spomnila, da je res tako in večinoma spala vsaj po 5–6 ur na noč in še popoldan. Čez mesec dni je s pomočjo ob opori vstala iz postelje, bila zmožna dalj časa sedeti na vozičku in vsaj z nekaterimi postala bolj prijazna.

Spomnim se dementne gospe z gibalnimi oviranostmi, ki je v svojih epizodah, ko je mislila, da je stara 11 let, z lahkoto splezala za peč, da bi se pogrela.

Spomnim se gospe, ki je želela po operaciji hrbtenice in rehabilitaciji nazaj na noge, da bi bila samostojna. Občutek v nogah se ji je po treh tednih tako izboljšal, da sem ji rekla, da gre lahko ob spremstvu malo ven na zrak.

Najprej me je pogledala z nasmehom in jasnimi očmi, potem pa je obraz spreletela skrb: “Kaj bodo pa sosedje rekli? Bodo rekli, da sem se samo delala, da sploh ni tako hudo …” Naši strahovi in moč naše podzavesti so lahko tako močni, da nihče nima večje moči nad tem.

Kako kot mama prenašate gibanje in zdrav življenjski slog svojim otrokom?
Veliko se poskušam pogovarjati z njimi, jim razložiti stvari – seveda niso vedno pripravljeni poslušati, ampak se trudim. Najlažje pa je učiti z zgledom, mogoče celo edino možno. Vsi vemo, da so otroci papige in samo ponavljajo in to je tudi nek opomnik zame.

Da sama zase dobro skrbim, da smo v naravi, da vzgajamo svojo zelenjavo in sadje, da se gibamo po gozdu, ob rekah, potokih, raziskujemo planine, morje.

Pomembno mi je tudi, da so pogumni in premikajo zmožnosti svojega gibanja. Želim, da začutijo telo sami, ne z usmerjeno telovadbo. Da tečejo, plezajo, se kotalijo, sekajo veje, skačejo, plešejo, se zvijajo, seveda tako, da najprej preverijo, kako to lahko naredijo varno in se zavedajo določenih nevarnosti.

Da razumejo, kakšno vlogo ima sonce, voda, zemlja in zrak. Da spoštujejo naravne zakonitosti življenja in poslušajo svoje telo.

Kako usklajujete družinsko življenje s službo, glede na to, da vaše delo nima stalnega urnika, poleg tega pa ste si delovni prostor uredili doma?
Moram reči, da mi je zdaj predvsem lažje. Kljub temu, da sem imela službo, ki je bila večinoma dopoldanska, sem bila včasih precej odvisna od pravil in ureditve sistema in sčasoma je to postalo preveč obremenjujoče zame.

Zdaj porabim svoj čas veliko bolj produktivno, predvsem pa za tisto, kar mi veliko pomeni. Za to, da sem bolj umirjena, da sem bolj prisotna s sabo, z otroki, z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, da delam stvari, ki me veselijo, vseeno pa si vzamem čas, da si odpočijem, da se izobražujem in raziskujem.

Tags:
zdravje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.